Kaj hočemo postaviti za cilj vzgoje: roparske tolpe ali ustvarjalce »novega neba in nove zemlje«?
»Danes imam ves dan sestanek z vsemi mladimi, ki ob nedeljah vodijo bogoslužje. Prišlo jih bo čez sto; mislim, da bo lepo. V nedeljo zvečer so spet napadli trgovino v eni od naših vasi. En fant je bil ranjen v nogo, ker so imeli roparji ‘kalašnikov’. Vedno smo v nevarnosti. Zaradi vedno večje revščine in kaosa v državi se veča tudi nestabilnost in kraja vsepovsod.« Tako misijonar Peter Opeka to torkovo jutro z Madagaskarja! Z mladimi, s katerimi bo preživel dan, bo razmišljal o lepoti nedeljskega bogoslužja. Na drugi strani strah, ki ga v vasi nekdanjih smetiščarjev prinašajo brezvestne oborožene tolpe. Slika je podoba dveh kraljestev: tistega, ki smo ga kristjani poklicani graditi že sedaj in tu, in onega, ki si ga v objesti gradi človek zase, ko zavrže duh evangelija. Sv. Avguštin ju je opisal kot dve mesti, »božje« in »zemeljsko«, od katerih je prvo zgrajeno na ljubezni do Boga, drugo na ljubezni do sebe.
Prvi šolski dnevi so priložnost za razmislek o vzgoji. Bolj kakor kadarkoli prej so danes učenci izpostavljeni vsrkavanju nepreglednih količin znanja in informacij. Medsebojna primerjava znanja jih kmalu potisne v tekmovalnost, starši se temu pridružijo in otroke obložijo z vrsto dodatnih obveznosti, od učenja jezikov do vseh vrst športa. Tekmovalnost, včasih napeta do zadnjih moči, prebuja na drugi strani odpor in mnoge potiska na nasprotni breg apatije, brezvoljnosti, v kateri podzavestno izrazijo prezir do takšne, zgolj storilnostno naravnane vzgoje. Kaj torej hočemo postaviti za cilj vzgoje: roparske tolpe ali ustvarjalce »novega neba in nove zemlje«?
Storilnostno usmerjena vzgoja v resnici ni vzgoja, ni »formiranje« človeka, ampak »informiranje«, zasipanje z mnogimi informacijami in znanji, ki se dotaknejo le vrhnje plasti človeka, ne pa človeka v njegovem bistvu, v njegovem srcu. Polni ga z vedno novimi védenji o vsem mogočem, notranjost, ki bi jo morala napolniti z vrednotami in smislom, pa pusti prazno. In prav notranjost je kasneje v življenju odločilna, ko mora človek v mejnih situacijah stopiti sam predse in odločati o življenju, o pravičnosti ali o resnici in se zanje boriti. Bolj kakor znanje je torej pomembna zmožnost človeka, da svoje znanje uporabi v duhu človečnosti. Ni pomembno samo to, kar vem in zmorem, ampak to, kaj smem. Življenje se torej giblje med »zmorem« in »smem«.
Eden od očetov modernega časa, v katerem živimo, Francis Bacon (1561–1626), je zapisal: »Znanje samo je moč.« Res je: v znanju je moč. Z njim človek svet izboljšuje, lahko pa ga tudi uničuje in zlorablja proti šibkejšim. Zdi se, da danes znanje uporabljamo v tem zadnjem smislu kot sredstvo izključevanja in nadvladovanja tekmecev – ne kot skupno dobrino, ampak kot prednost v boju s tekmeci. To se zgodi, ko znanje uide z vajeti srca.
Več: Družina
