Zadnja leta veliko pišem o potrebi po liberalnih reformah in kopica liberalcev, »mladoekonomistov«, je o njih pisala že dobro desetletje poprej. Kakšen je bil vmes celo minister. Pa vendar kakih resnih reform nismo dočakali in glavni izzivi se danes zdijo povsem enaki kot pred leti.
Zakaj kljub temu, da vsaj za nekaj reform zelo jasno vemo, kakšne spremembe bi morali uvesti, in da je bilo vmes celo nekaj takšnim reformam naklonjenih ministrov (najprej pomislim na Janeza Šušteršiča in Žigo Turka), sprememb ni bilo? Odgovore sem že iskal v zgodovinskih lekcijah tranzicijskih držav (Tranzicijska lekcija za jutrišnje reformne zmage), a sem takrat našel samo delček sestavljanke. Danes naj v sestavljanko dodam tri stvari, ki se jih država lahko nauči od gospodarstva.
Vse tri izhajajo iz teze, da je prvi pogoj za reforme institucionalno okolje, ki bo spremembe omogočalo in akterje spodbujalo k njim. Obravnavati želim torej problem učinkovite izvedbe. Učinkovitost pa je bolj domena gospodarstva in konkurenčnih tržnih mehanizmov kot javnega sektorja, zato navdih iščem tam. Kaj se lahko torej država in javni sektor naučita od gospodarstva?
I. Nagrajevanje in odgovornost
Predstavljajte si, da ste pomemben uradnik poljubnega slovenskega ministrstva. Ravno ste dobili novega ministra, ki ima kup idej, kaj spremeniti. Zamisli vam niso ravno všeč, zahtevajo kup dela in razmisleka zunaj škatlice, v kateri lagodno tičite že leta. Vaša plača bo ne glede na izvedbo enaka. Kaj vas motivira k delu? Mar ni najlažje reči: »To se ne da.«? Je! In to je standariziran odgovor, ki ga dobite na ministrstvih. Je tudi eden od razlogov, da boste ob pogovorih z nekdanjimi ministri zaslutili, da so se na funkcijah počutili presenetljivo nemočni.
Nadaljujmo miselni poskus. Na oddelku (agenciji, uradu …), ki ga vodite, imate preveč ljudi za naloge, ki so vam naložene. Ali pa imate preveč sredstev. Če boste krčili kolektiv ali nižali izdatke, bo vaša plača enaka, kot je zdaj. Še huje, imeli boste dodatno delo in – kdo ve – morda bodo dodatna sredstva in zaposleni naslednje leto za izvedbo nalog potrebni, zakaj bi nadrejenim dali vedeti, da jih ne potrebujete?! In del zadolžitev, ki bi jih lahko z nižjimi stroški za vas opravil zasebni izvajalec, boste outsourcali in odgovorno skrčili svoj oddelek? Ne, prav nič vas ne motivira k temu. To bi počeli tako rekoč v svojo škodo.
Težava ni, kot se morda zdi, le v pomanjkanju omembe vrednega nagrajevanja. Težava je, da javni sektor v nasprotju z zasebnim ni osredotočen na rezultate. Osredotočen je na namene in načrte. Če nameni in načrti niso doseženi, pa je vedno sklep, da je treba pač vložiti še več sredstev.
Kako bi bila takšna zgodba lahko videti v gospodarstvu? Opredelili bi cilje, ki jih želite doseči (in jih glede na razpoložljiva sredstva lahko). Menedžerja, ki ne bi izvajal vizije lastnika in/ali dosegal postavljenih ciljev, pa bi zamenjali. Menedžerju, ki bi cilje dosegel z manj sredstvi od predvidenih, bi ploskali in dali lepo nagrado. Ta vodilni bi podobno delovanje lahko prenesel po vodstveni verigi navzdol. Lepi nameni in načrti bi bili postranskega pomena – šteli bi rezultati in izvedba. In zaposleni bi bili k njihovemu doseganju dejansko motivirani.
To mestoma lahko prenesemo v javni sektor. Ministrom in direktorjem direktoratov, uradov in agencij dajmo večjo avtonomijo. Odpravimo kolektivne pogodbe in na uradnike začnimo gledati kot na izvajalce strateškega programa. Za doseganje in preseganje ciljev naj bodo nagrajeni, trmasto neizvajanje nalog in nedoseganje ciljev pa naj vodi k njihovi zamenjavi. Brez pompa, disciplinskih postopkov in druge navlake, ampak s preprostim: hvala za sodelovanje, projekti zahtevajo osebo z drugačnim naborom kompetenc.
Razširitev vloge ministra v smeri takšnega najemaja »menedžerjev« so leta 1988 uvedli na primer na Novi Zelandiji, ki danes velja za eno najbolje upravljanih držav. Kolektivnih pogodb sicer niso kar odpravili, so pa omogočili tudi individualne pogodbe o zaposlitvi v javnem sektorju in nagrajevanje ter klic k odgovornosti na podlagi rezultatov. (Frezza, 2015)
Takšen pristop lahko močno olajša izvedbo reform, kadrovsko prenovo starih birokratskih trdnjav in javni sektor pripravi, da služi državljanom, namesto da državljani služimo njemu.
II. Konkurenca
Ekonomika javne izbire nas uči, da je motivacijska struktura v javnem sektorju praviloma takšna, da je ta motiviran k širjenju tako obsega svojega delovanja (področij, ki jih administrira) kot velikosti (deleža BDP, ki ga pomenijo skupni javni izdatki). Ena večjih ugank politične ekonomije je, kako to širjenje zamejiti, da država ostane vitek in učinkovit servis državljanom, ki nam omogoča miroljubno sobivanje in maksimizacijo blaginje, a ne preide v glomazen aparat, ki predvsem duši razvoj, gospodarsko rast in individualne svoboščine.
Anarhisti pravijo, da je projekt takšne omejitve države utopičen in da državni aparat nujno preraste v tak črn scenarij. Na prvi pogled večina razvitega sveta potrjuje njihov pesimizem – državna poraba večine razvitih držav je grozljivo poskočila najprej po prvi svetovni vojni in nato še bolj po drugi. Peter Boettke in Liya Palagashivili za 13 najrazvitejših zahodnih gospodarstev navajata skok s povprečnega deleža skupnih izdatkov 12,7 odstotka BDP v letu 1913 na 23,8 odstotka leta 1937, 43,8 odstotka leta 1980 in 46,5 leta 2013 (Boettke in Palagashivili, 2016)
A podroben pregled vseeno pokaže, da je nekaterim državam uspelo obvladati rast javnega sektorja. Švica, na primer, že četrto desetletje obseg skupnih javnih izdatkov ohranja na okoli tretjini BDP. Kanadi je pred nastopom velike recesije uspevalo precejšnjo krčenje v tej smeri.
Lekcija iz gospodarstva? Konkurenca. Možnost razmeroma enostavnega »izstopa« in prehoda k drugemu ponudniku storitev (v tem primeru storitev države) za uporabnike (državljane). Takšno okolje uspeva gojiti nekaterim malim državam (Liechtenstein, Luksemburg …) in policentrično upravljanim državam (Švica, Kanada …), kjer je regijam dana precejšnja avtonomija, da tekmujejo med sabo. S tem je vzpostavljen trg, kjer lahko državljani znotraj svojega kulturnega okolja glasujejo z nogami.
Kaj bi morali storiti v Sloveniji, da bi upoštevali to lekcijo? Odpraviti medobčinske transferje (da bi bile občine samozadostne) in tako občinam kot pokrajinam dati več avtonomije (tudi davčne), da tekmujejo med seboj. Morda se bodo na Primorskem ljudje odločili za večji javni aparat, na Štajerskem pa za manjšega. Morda nasprotno. Dobro, zakaj pa ne. Če bodo oboji prisiljeni plačati tisto, kar izberejo, se bodo verjetno tudi bolj odgovorno odločali.
III. Transparentno računovodstvo
Če bi bila država podjetje, bi njeno vodstvo nemudoma zaprli zaradi goljufije. Tako piše Jagadeesh Gokhale v svoji knjigi The Government Debt Iceberg (Ledena gora državnega dolga), v kateri opozarja, da se o dolgovih držav pogovarjamo zelo zavajajoče. Pri izražanju javnega dolga upoštevamo samo seštevek preteklih proračunskih primanjkljajev in drugih izdatkov, ki jih je mogoče videti v denarnem toku, ne pa tudi preostalih pravno zavezujočih terjatvah do države, ki ji bo treba plačati v prihodnje.
Več lahko preberete na institute-libertas.org.
