Za nami je teden triumfa Alenke Bratušek in njene vlade, prvega in verjetno edinega v mandatu. Vendar glavni sponzorji tega »uspeha«, državljani Slovenije, od njega žal ne bodo imeli kaj dosti. No, račun zanj bodo po priporočeni pošti prejeli kmalu po novem letu. A to ni skalilo prešernega razpoloženja lagodno-sproščene ministrske ekipe, ki ji za triumfalni foto-termin ni bilo težko čakati vse do zore naslednjega dne.
Po starodavni šarlatanski praksi je namreč vladarica na sončni vzhod vezala zaupnico v potrditev sebe in svoje vlade. V stoletjih preverjeni recept, ki so ga za utrjevanje svoje čarovniške karme prakticirali že majevski vrači, ko so sredi belega dne za trenutek ugasnili sonce, je za zavajanje preprostega ljudstva uporaben še danes. Sončni mrk ali sončni vzhod, oboje pride prav, če je raja le dovolj naivna.
Blažev žegen na sprejeti proračun je dopoldne istega dne prišel še iz prestolnice EU, ki je v izogib novemu porazu njene politike – še eni državi v programu pomoči – pripravljena prikimati še takšnim proračunskim pravljicam. Finančnemu ministru Čuferju je potrebno priznati, da vrhovni finančni akt države na papirju zgleda povsem dostojno; kar za dobre pol milijarde povečuje dohodke in krepko zmanjšuje proračunski primanjkljaj. A kaj ko zunaj vlade ni ekonomista, ki bi mu pripisal kakršnokoli realno vrednost. Rebalans napovedujejo že za prvi del prihajajočega leta.
Kljub temu, da leva vlada glavno breme zahtevane konsolidacije javnih financ nalaga desni volilni bazi, pa ima hud problem s svojimi volivci. Tem bruseljski blagoslov prej kot kompliment pomeni simptom pretiranega klanjanja zunanjemu gospodarju, na kar pa so naši levičarji alergični od nekdaj.
No, kadar so na oblasti, so načela njihovih voditeljev izredno raztegljiv pojem. Poglejte samo mirovnika in borca za demilitarizacijo Romana Jakiča; nekoč glavni nasprotnik Slovenske vojske in vstopa Slovenije v NATO, danes kot obrambni minister oblečen v vojaško uniformo nasmejan v razkošnem Falconu leti v Afganistan, na mednarodnih konferencah pa predava o svetli prihodnosti tega čezatlantskega obrambnega zavezništva. Nazoren primer »kaviar levičarstva« za v učbenike političnega oportunizma.
Ob takšnih ekscesih je bes po srcu in nazoru iskrenih pripadnikov levičarske misli lahko razumeti. Prav zato imajo novo nastajajoče skrajno levičarske stranke kljub vsej spregledljivi populistični folklori svoj potencial, da premešajo karte na domači politični sceni.
Sploh zato, ker vsej krizi levičarske paradigme navkljub slovenska desnica tega ni sposobna materializirati v svoj politični triumf. Prav groteskno je, da po takšnih oblastniških fiaskih, kot si jih zadnja leta dovoljuje leva politična garnitura, desničarji na volitvah ne morejo pobrati relativne zmage. Glavna ovira temu je retro-radikalna strategija (zaenkrat še) največje desničarske stranke, ki je ujetnica oblatene karizme njenega večnega voditelja. Sicer se prerazporejanje moči dogaja tudi na desnici, a za kakšne tektonske spremembe je potreben čas.
Prav zato je bolj ali manj jasno, da bo aktualna vlada na oblasti zdržala do konca mandata, saj predčasne volitve v tem trenutku res nikomur niso v interesu. Ne koalicijskim niti opozicijskim strankam, kaj šele poslancem, svoj čas za politično formiranje potrebujejo vstajniki, mainstream medijem je pomembno zgolj, da ne vlada Janša, kot hudič križa pa se nove politične nestabilnosti v Sloveniji boji EU.
Do volilnega oktobra 2015 se bodo tako bolj ali manj odvijale parcialne bitke za evropske in lokalne stolčke, ključen pa bo boj za interpretacijo, kdo je Slovenijo potisnil v naročje neizogibne evropske pomoči.
Več: blog Kam greš?
