Slovenci imamo dolg spisek dobitnikov olimpijskih medalj. Morda najbolj cenjenih priznanj za dosežene športne uspehe. Davno je že minilo, ko je prvi Slovenec dobil tako cenjeno medaljo, in njegovo ime je že nekoliko utonilo v pozabo.
To je bil Rudolf Cvetko, slovenski častnik v Avstro-Ogrski vojski in vrhunski sabljač. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v družini orožnika, zato je bilo službovanje v vojski in orožništvu skorajda logična izbira. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji je leta 1896 začel obiskovati štiriletno kadetnico v Trstu. Njegov talent za sabljanje je vojska opazila v prvem hipu. Prav kmalu je bil v vojaški ekipi in ob napredovanju svojega znanja deloval tudi kot učitelj sabljanja ter tekmovalec na najrazličnejših tekmovanjih.
Po zaključku formalnega šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko-hrvaškemu pešpolku, v katerem je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je zaradi poroke izstopil iz vojske.
Avstrijska sabljaška ekipa se je udeležila olimpijskih iger v Stockholmu leta 1912. Eden izmed sedmih članov ekipe je bil tudi Cvetko. Osvojili so srebrno medaljo, premagala jih je le konkurenčna ekipe iste države, torej Madžarske, ki je na igrah nastopila s svojo ekipo.
Kot civilist je v Gorici služboval na gimnaziji kot športni učitelj, a ne za dolgo. Leta 1914 je izbruhnila vojna in ponovno je bil aktiviran. Vojno je preživel nepoškodovan in se po njenem koncu pridružil orožništvu ter se leta 1926 upokojil s činom podpolkovnika. Po upokojitvi je v Ljubljani vodil sabljaško sekcijo v klubu Ilirija. Leta 1945 se je posvetil vzgoji mladih sabljačev v Športnem klubu Tabor in delu v Sabljaški zvezi Slovenije. Kot zanimivost: bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost in Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani.
Sabljanje je bilo njegovo življenje. Kot učitelj je deloval še v visoki starosti. Od nas se je poslovil leta 1977 v Ljubljani.
