Nič ni tako skrito, da ne bi bilo kdaj očitno, se glasi star slovenski pregovor. Predsednica Nataša Pirc Musar se niti ni trudila skrivati zapisov o svojih vtisih in podoživljanjih dogodkov iz prvih mesecev svojega predsednikovanja, zato jih lahko bralcem Časnika ponudimo v branje.
***
Zmaga – prisega
V državnem zboru sem prisegla 22. decembra 2022 kot prva predsednica Republike Slovenije, za kar sem silno hvaležna naivnim volivkam in volivcem. Čeprav sem si nekaj malega političnih izkušenj in oportunizma pridobila kot informacijska pooblaščenka, brez globoke države in tako imenovanih neodvisnih ter nadstrokovnih večinskih medijev ne bi uspela premagati Anžeta Logarja. Vesela sem, da je v Sloveniji parlamentarna demokracija, da je Cerkev (iz)ločena iz države in tako mi ni bilo treba prisegati na Biblijo, kot to počnejo ponekod drugod, še celo v zaostalih ZDA. Ponosna sem, da je datum prisege sovpadal s praznikom JLA, ki je bil žal brez poglobljene razprave že pred tremi desetletji umaknjen iz koledarja.
Dražgoše – Rog
Komaj dobro sem se ukvartirila v predsedniški palači, sem morala državljankam in državljanom predvsem pa političnim botrom dokazati, da sem iz pravega testa in poromati v Dražgoše. Prav tam sem dokončno spoznala, da bo moje predsednikovanje lagodno in ustvarjalcem javnega mnenja ter medijem dopadljivo, če se bom držala levega pravila. Moje limuzine, motocikli in ne nazadnje falcon bodo zavijali samo v levo, nikoli v desno, kdaj pa kdaj bom peljala tudi naravnost. To, da ne bom predsednica vseh Slovencev, živih in pokojnih, sem dokazala v soboto, 3. junija 2023, ko sem se zabavala na slamnikarskem sejmu v Domžalah in ignorirala spominsko žalno slovesnost v Kočevskem Rogu. Za 3450 pobitih Slovencev, ki so v gajbicah uskladiščeni v Kočevju, ne bom iskala groba, niti ne bom protestirala, ker je ministrica Asta Vrečko prepovedala letošnjo razstavo o Macesnovi gorici, kjer je bilo izkopanih teh 3450 zverinsko pobitih rojakov. Ne, ne bom ne Antigona ne Borut Pahor. Naj mrtvi pokopavajo mrtve, je menda pisano celo v Svetem pismu, ki sem ga kot ateistična botra podarila birmancem. Ob ukinitvi Muzeja osamosvojitve in brisanju dneva spomina na komunistične žrtve sem se potuhnila. Nekdanji predsednik Türk je bleknil skrajno neprimerno opazko o drugorazredni temi odkritja pobitih v Hudi jami, jaz pa sem, ker sem kot ženska bolj zvita od njega, pri občutljivem vprašanju naše preteklosti molčala. Pravzaprav sem z molkom povedala vse; kdor hoče, me lahko razume.
London
Uh, kako skromen je bil moj predhodnik, da ne govorim o njegovi življenjski sopotnici Pečarjevi. Pusta eleganca, nič domišljije in pa zvrhana mera čudaštva s katrco ter maratoni. V trezorju v predsedniški palači sem našla nakit, ki ga je bil podaril katarski emir. Osupljivo lepa garnitura, pa še nikoli uporabljena! Z njim se lahko postavljam na kronanju Karla III.; naj v Londonu vidijo, da nisem iz revne banana republike, sem si rekla. Tedaj še nisem vedela, da bo Bandljev falcon vozil samo v eno smer, domov pa bom morala štopati preko Bratislave. Blamaža z vladnim letalom, ki je ustvarjal gnečo na londonskem letališču ter neutolažljiva žalost, ker kraljica Camilla in dvorne dame niso pozelenele od zavisti zaradi sposojene ogrlice.
Rim
Dobro sem zaigrala vlogo svetovljanke in spokornice pri papežu Frančišku. Vsa sem bila v črnem, ne kot neotesana fa***tka Melonijeva, ki je bila v Apostolski palači v belem. Nadela sem si črn pajčolan, in elegantne črne čevlje z visokimi petami. Malo me je skrbelo, da me bo papež povprašal o moji podpori nastajajočemu zakonu o evtanaziji. Čeprav nas Frančišek neprestano spodbuja, naj spoštujemo stare ljudi in se navdihujemo ob njihovi modrosti, bi bila vsekakor v škripcih, če bi me vprašal, kako in kaj mi svetuje ostarela Biserka Marolt Meden. Bala sem se tudi, da me bo ostro privil glede imenovanja predstavnice verskih skupnosti v novi Svet RTV. Kot vsi dobro vemo, sem namreč dala soli na rep katoličanom in imenovala evangeličansko laikinjo Klaudijo Sedar, ki prav gotovo ne bo tako moteča pri levičarskih rabotah v javni hiši kot kakšen Ivan Štuhec. Dobila sem občutek, da papeža natančno obveščajo le o finančnih in spolnih škandalih v Cerkvi na Slovenskem, kar ga neizmerno žalosti. Razveseljujejo pa ga vesti o velikodušnem sprejemanja migrantov s strani nove vlade.
V Rimu sem se poigrala s kardinalom Rodetom. Obiskala sem ga mimogrede kar v supergah. Fotografije z ostarelim in nevplivnim kardinalom bodo priročne za domačo rabo kot dokaz o lojalnosti visokega cerkvenega dostojanstvenika do zmagovitega levega enoumja v domovini. Prav zabavno je bilo, kako resno in z vsemi častmi so me sprejeli v Sloveniku. Kaj si mislim o slovenskem papeškem zavodu in v njem bivajočih gospodih sem jim pokazala na simbolni ravni z obutvijo. Superge kot na bowlingu. Nekaj pocukranih besed z moje strani in skupinske fotografije, to je pa tudi vse.
Držim se pravila mojih političnih botrov: Katoliško cerkev v Rimu, še zlasti Sveti sedež, je potrebno z največjo mero lizunstva spoštovati in upoštevati, katoličane v domovini pa ignorirati in po potrebi tudi šikanirati.
Ustavno sodišče
Dobro sem prestrašila janšiste in druge desničarje z izjavo, do bom pri predlogih za izvolitev ustavnih sodnikov pazila na to, da v bodoče niti slučajno ne bo prihajalo do kresanja različnih mnenj ali celo blokade dela Ustavnega sodišča. Dolga in trnjeva pot Golobovega zakona o RTV na Ustavnem sodišču se nikdar več ne sme ponoviti. Kdo vse smo se morali angažirati, da smo prišli do zmagovite rešitve: komisarka EK, predsednik vlade, predsednica državnega zbora, nevladniki. Upam, da naše punce na evropskem sodišču za človekove pravice budno triažirajo prispele vloge in bodo Gregorčič-Avbljevo tožbo pospravile v predal. Če bo sodišče vendarle odločalo in ugodilo tožečima, hujših posledic kot nekaj odškodnine iz proračunskih sredstev ne bo. Zgodilo se bo v smislu pregovorov: po toči zvoniti je prepozno ali psi lajajo, (rdeča) karavana gre dalje.
Zeleni prehod
Sem pristašica nove ideologije, da ne rečem religije: zeleni prehod, trajnostni razvoj. O tem sem pripravljena kadarkoli in kolikor hočete pridigati. Sonce, veter, veganstvo, sobivanje z zvermi in vse druge Golob-Gaber ideje sem posvojila, ponotranjila. Morate pa razumeti, kar je zapisal že Orwell, da smo vsi enakopravni, nekateri smo enakopravnejši. Ker spadam med enakopravnejše, se ne bom odpovedala prestižnim avtomobilom in motociklom z motorji na fosilna goriva. Tudi z vladnim letalom bom veliko potovala v dnevih, ko ta ne bo v popravilu. Moja družina se požvižga na priporočila vladnega strateškega sveta za prehrano, moj pes bo žrl prvovrstno meso in hrano iz prestižnih konzerv. Pasje življenje je kratko; zakaj torej psu ne bi privoščili več kot betežnemu upokojencu v hiralnici, ki kar živi in živi kljub slabi hrani. Nekoč smo vzklikali: »Kdor ne skače, ni Sloven´c,« danes pa se ravnamo po vodilu: »Kdor nima vsaj enega psa, ni Sloven`c.« Pasjeljubje ima prednost pred zelenim prehodom, tudi za ceno kazni bruseljskih birokratov.
Bananini olupki
Ne vem, ali so bili olupki razvpite znamke derby; spodrsnilo mi je na njih, vendar nisem padla. Med obiskom v Italiji sem se oglasila na Twitterju in se s tem štorasto vtikala v notranjepolitične razmere v državi, ki me je prav tedaj gostila. Mnogokaj imamo povedati čez Maršala Twita, a glej ga zlomka, tudi moji prsti so prehitevali glavo. Skupina pešcev (ne kolesarjev), ki se je repenčila v Trstu, me je vrgla iz tira in sem tvitnila. Čutila sem, da se moram oglasiti, še zlasti zato, ker so desničarji družno s koroškimi Slovenci tik pred mojim ustoličenjem na mesto predsednice republike planili po moji izjavi za avstrijske medije, češ da je manjšinsko vprašanje v Avstriji zgledno rešeno, in da ne vidim nobenih perečih odprtih vprašanj. Vse tako kaže, da si bom morala umisliti še eno dvorno damo, ki bo pokrivala vprašanja manjšin.
Ne morem mimo mojega spodrsljajčka, ki ga je sicer redkokdo zaznal, pri odpiranju Parka slovenske himne v Kranju. Zlobneži mi očitajo, da ne vem, da je himna glasbena in ne besedna stvaritev. Kam pa pridemo, če bi morala predsednica republike vedeti vse nepomembne drobnarije, kot je med drugimi ta, da je himna glasbeno delo, besedilo himne pa je celo neobvezno. Kot RTV napovedovalka sem brala, kar so mi napisali, ali povedala, kar so mi naročili, zato se mi z vsebino ni bilo treba kaj dosti ukvarjati. S takimi izkušnjami sem nepripravljena in nepoučena prišla odpirat omenjeni park.
***
Naj končamo z bežno analizo zapisanega in ugotovimo, da Milan Kučan ni streljal kozlov, ampak je Slovencem podtaknil še kako živo trofejo NPM.
Saj se bi smejal, ampak nedolžni me skrbijo. Sicer je vse zelo lepo poučno napisano.
Zanima pa me, zakaj se je opredelila proti drekovodu. Ali je to zardi njene inteligence, ker se zaveda, da ta predstavlja resno nevarnost za njeno zdravje?