Prihodnost slovenske desnice

Foto: Evropski parlament.
Foto: Evropski parlament.

Dramatični zaključek procesa Patria in nastop zaporne kazni za Janeza Janšo ima pomembne implikacije za prihodnost slovenske desne sredine. Dejstvo, da je Janša v zaporu, je slaba novica za celotno desnico.

V vsaki državi, ki želi biti demokratična, je sodni postopek ali celo zaporna kazen za vidnega predstavnika opozicije in državnika deležna posebne pozornosti in skrbi; ne zaradi privilegijev politikov, temveč zaradi skrbi sodstva, da ohrani lastno verodostojnost. Če sodba ni, kot je rekel ustavni sodnik dr. Petrič »vodotesna«, potem bo sodstvo videti pristransko.

Nastop zaporne kazni enega od voditeljev opozicije le nekaj tednov pred državnozborskimi volitvami pa je sploh pretres in nikakor ne more pomeniti “business as usual”. Volilna kampanja poteka v nenormalnem ozračju in do tega nenormalnega ozračja se je potrebno opredeliti, sicer desnica ne bo znala realistično voditi volilne kampanje in ne bo zaznala utripa najbolj zvestega volilnega telesa.

Zagotovo se ni potrebno izrekati o krivdi ali nedolžnosti Janeza Janše. Toda to, da je sodba neprepričljiva, so menili ne le trije ustavni sodniki, Matevž Krivic, Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, Drago Jančar idr., temveč je o potrebi po “prepričljivi razlagi” sodbe na proslavi on dnevu državnosti govoril celo predsednik Republike sam. Poleg poziva Vrhovnemu sodišču, da zadevo prednostno obravnava, bi bil na mestu tudi razmislek o pozivu predsedniku Republike, da razmisli o možnosti pomilostitve Janeza Janše (o čemer je v teh dneh v Pravni praksi razmišljal dr. Janez Pogorelec), kar bi lahko pomagalo zmanjšati nenormalnosti te volilne kampanje.

Je v Sloveniji sploh mogoče pošteno soditi Janezu Janši?

Nenormalnost sedanjega stanja ni le v tem, da je prvak opozicije in eden od očetov države moral v zapor, ampak da se je to zgodilo v, milo rečeno, dvomljivih okoliščinah. Te dvomljive okoliščine, ki se jim z drugo besedo reče skoraj popolna izguba verodostojnosti pravosodja terjajo, da volilni shodi, soočenja in ostala folklora volilne kampanje preprosto ne morejo mimo Janeza Janše v zaporu. Kajti tisto, kar nas lahko najbolj skrbi, je misel, da v Sloveniji najverjetneje ni mogoče pošteno soditi nekomu, kot je Janez Janša – to je skrajno slabo ne le za Janšo, ampak za vse nas. Pravosodje je namreč demokratične spremembe prestalo skoraj nedotaknjeno – ne samo v smislu nedopustnih posegov v to, kar mora biti njena neodvisnost, ampak tudi v smislu skoraj popolne odsotnosti soočenja z nič kaj lepo preteklostjo pravosodja v prejšnjem režimu.

Tu gre za več kot le za Janeza Janšo. SDS se včasih spogleduje s populizmom, a njen slogan ‘Danes Janša, jutri ti’ ni poceni zastraševanje. Zato dogajanje potrjuje prepričanje, da je na volitvah potrebno dati priložnost tistim strankam, ki bodo pripravljene razmisliti o reformi slovenskega pravosodja v skladu s standardi Evropske unije in Sveta Evrope.

Nujnost reforme pravosodja v evropskem kontekstu

Takšna reforma bi morala razmisliti o vrsti ukrepov kot so: časovno omejen mandat sodnikov, neposredne volitve sodnikov, sojenje s civilno poroto po anglo-saksonskem zgledu in morda tudi “uvoz” tujih sodnikov. Vse tri slovenske članice iz Evropske ljudske stranke pa bi morale glasno in sistematično podpreti že vsaj dve leti staro pobudo več držav članic za vzpostavitev rednega mehanizma pregleda stanja pravne države v državah članicah EU, ki bi lahko bil eden redkih zunanjih vzvodov, ki ga ima Slovenija na voljo. Prizadevanja glede tega bodo veliko učinkovitejša kot – pogosto vprašljiva – SDS-ova taktika kritike stanja pravne države pri nas v tujini. To »tožarjenje« je skoraj vedno deležno odklanjanja doma in redko sprejeto v tujini, kjer težko naredijo kaj drugega kakor skomignejo z rameni. Članstvo države v EU je namreč vsaj na papirju certifikat tudi za njen pravosodni sistem, spoštovanje pravne države, demokracije in človekovih pravic pa so tako temeljne kategorije, da ne Evropski svet, ne Komisija nimata instrumentov za poseg v politiko držav na tem področju; omenjena pobuda za poseben mehanizem poskuša biti prvi tak instrument. Premišljena, a takojšnja in globoka reforma pravosodja je nujna, če naj se Slovenija, ob kritičnem ekonomskem položaju, ne pogrezne na rob EU, na Balkan in izgubi vse svoje dostojanstvo države.

O čem voditi kampanjo?

Ni jasno, kako bo dejstvo, da je prvak SDS v zaporu, vplivalo na volilni rezultat za SDS. Možna sta učinka v obeh smereh. Možno je tudi, da bo Vrhovno sodišče tik pred zaključkom volilne kampanje vendarle uspelo priti do utemeljenega sklepa, da se prestajanje kazni vsaj prekine, kar bi verjetno imelo izredno pozitiven učinek za SDS, morda za celotno desnico.

O čem torej voditi kampanjo? Kaj čutijo desni volivci, o čem razmišljajo v tem trenutku? Zagotovo veliko o Janši v zaporu. Mnoge preveva zagaten občutek, da je moč v demokratični državi zapreti vodjo opozicije in državnika zgolj na osnovi indicev. Razmišljajo, ali se res vračamo v čas pred letom 1990 in bo torej desno-sredinsko, konzervativno, katoliško volilno telo moralo spet preklopiti na način delovanja, kakršnega je bilo vajeno desetletja, torej anonimne opozicije, ukvarjanja z zasebnimi problemi, ponovnega izgona iz javnega, iz civilne družbe. Tokrat bi bila frustracija pravzaprav še večja, saj živimo v državi, ki jo je zunanji svet deklariral za demokratično in pravno, a je tako pogosto ne doživljamo kot take.

In kako naj ob vseh teh temačnih mislih desni volivec posveti pozornost še tistim, prav tako nujnim vprašanjem, ki zadevajo tako rekoč naš materialni obstoj, to je izredno kritičnemu finančnemu in gospodarskemu položaju Slovenije, ki se ne bo rešil sam po sebi, in ki ga bo potrebno rešiti skupno, za vso državo. Če ne bomo rešili gospodarskega položaja, bodo tudi vprašanja demokratične, pravne in politične kulture postalo tako rekoč obrobno. Poglabljanje recesije bo vodilo k novim uličnim vstajam, ultralevičarskim idejam in populizmu na obeh straneh političnega spektra.

Po drugi strani pa zaporna kazen za Janeza Janšo zahteva ne le, da se do nje stranke opredelijo, ampak tudi, da izpostavijo širši problem pravne države kot enega izmed najpomembnejših vprašanj nedokončane tranzicije.

Desnica in še zlasti SDS je torej pred izjemno zahtevno nalogo, da ob Janši v zaporu izpostavi temeljni problem demokratičnega in pravnega deficita v Sloveniji, hkrati pa se tudi izkaže kot sposobna reševalka gospodarskih in socialnih vprašanj. Naloga postane še zahtevnejša, če pomislimo, kako so nas koketiranje z Rusijo v času njene okupacije Ukrajine, nesramežljiva jugonostalgija ter večletno pretirano poudarjanje vezi z Balkanom potisnile v situacijo, ko se Slovenijo komajda še lahko prepozna kot članico EU in NATO: tudi na zunanjepolitičnem področju bo potrebno spremeniti smer. Toda, ali so volivci ob vsem drugem sploh opazili to drsenje iz zahodno-evropskega kroga? Volilna kampanja bi morala opozoriti tudi na to, da postajamo predmet nerazumevanja in celo posmeha zahodnih prijateljev.

Drug pomemben prispevek k normalizaciji volilne kampanje bi bila neka oblika oživitve pobude o novem Demosu, ki je v zadnjih mesecih nekajkrat tu in tam plaho pokukala na plano. SDS je v tem trenutku preokupirana s predsednikom v zaporu. Toda desni volivci bi zelo pozdravili odločitev vseh treh strank, da bodo, četudi ne formalno, skupaj zavezani vrednotam slovenske pomladi in Evropske ljudske stranke, koordinirano nastopili na volitvah in storili vse, da skupno oblikujejo vlado po volitvah. Takšna obljuba bi vnesla prepotrebno samozavest in zagotovila nek smisel in smer v trenutku, ko se po eni strani igramo »normalno« volilno kampanjo, po drugi strani pa desno volilno telo prevevajo močna čustva zaradi Janševega zapora.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.