Prihodnost je naša

Jožko Kragelj, foto: Radio Ognjišče.
Jožko Kragelj, foto: Radio Ognjišče.

Pred nekaj dnevi je v javnost zakoračila novica, da je Državni zbor RS izvolil novega predsednika in dva podpredsednika. Pravzaprav čisto običajna novica, pač normalen zaključek povolilnega procesa, ki je prispeval k dokončnemu konstituiranju najvišjega zakonodajnega organa v naši državi.

Zdi se, da je tudi del naših medijev nekoliko nelagodno, pravzaprav sramežljivo prenesel v javnost novico, da je eden izmed podpredsednikov DZ postal g. Primož Heinz iz t.i. upokojenske (in vladne) stranke, tudi politik na dokaj visokem položaju v času nekdanjega nedemokratičnega režima pred letom 1990. Pravzaprav nič novega za naše razmere, omenjene kontinuitete v vseh porah naše družbe je ogromno, pravzaprav gre že za neko naravno sprejeto stanje v politiki, kulturi, medijih, sodstvu in celo v športu. Si lahko poskusimo predstavljati, da bi direktor nemške javne televizije postal nekdanji dopisnik iz Moskve, ali oseba, ki je imela kontakte s politično policijo, državljan nekdanje Nemške demokratične republike. Ali da bi predsednik češke nogometne zveze postal nekdanji profesor na visoki politični šoli, šef olimpijske zveze, visok enopartijski funkcionar?! No ja, pri nas se kandidati za omenjena visoka mesta celo pohvalijo s svojimi izkušnjami iz nekdanjih totalitarnih časov. Kot tisti nekdanji novinar, Bog mu daj večni mir in pokoj, ki je vedno znova rad izpostavil, kako je konec štiridesetih let poročal iz Londona, kamor je odšel samo zaradi »sposobnosti in brez nikakršnega vpletanja tedanje politike«.

V nekdanji SZDL, transmisiji edine in povsod prisotne Partije, je prej omenjeni novi podpredsednik DZ med drugim opravljal funkcijo nadzora nad katoliško Cerkvijo. Pravzaprav nič posebnega bi lahko danes rekli. Saj je vendar prav Cerkev kot najštevilčnejša civilnodružbena organizacija izven neposrednega nadzora Partije, predstavljala veliko grožnjo komunističnemu režimu. Zato ne preseneča režimska obsesija in vzpostavitev razvejanega sistema nadzora, spremljanja, pregona in (poskusov) pridobivanja pripadnikov Katoliške Cerkve pri nas. Velja priporočiti izjemno delo dr. Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi. Notranji sistem delovanja pa nam razgalja tudi novejše avtobiografsko delo prof. dr. Zdenka Roterja. V njem nekdanji partizan, visok častnik nekdanje politične policije, zasliševalec duhovnikov in profesor na FSPN, skoraj brezsramno sname masko in med drugim pove, da mu je uspelo v duhovniških vrstah ustvariti široko in zanesljivo mrežo informatorjev, celo tja do Vatikana. Ob tem pa seveda ne razkrije, kako jih je pridobival! To prostodušno zapiše človek, pravzaprav nekakšen znanstvenik v pokoju, ki se je v zameno za številne ugodnosti zapisal dosmrtnemu služenju svojim političnim botrom.

Ob tem sem se spomnil na številne pogovore s pokojnim primorskim duhovnikom Jožkom Kragljem (1919–2010). Za marsikaterega bralca, posebej še izven Primorske, je ta podatek dokaj nepomemben. Jožko Kragelj je bil »gospod«, tako namreč duhovnike imenujemo marsikje na Goriškem. V svojem dolgem zemeljskem življenju je doživel in izkusil marsikaj, najlažje pa bi ga lahko označili za – podeželskega župnika. Skratka, primorski duhovnik v pravem pomenu besede, poleg tega tudi publicist, pisatelj in politični zapornik z dolgim stažem.

Med drugo sv. vojno je župnik Kragelj deloval na Livku nad Kobaridom. S protikomunizmom se je precej izpostavil v javnosti v Posočju, kar ni bilo ravno samoumevno v tistih krajih. Ob koncu vojne oziroma ob priključitvi k Jugoslaviji septembra 1947 se ni odločil za odhod v Italijo oziroma v tujino, kot je to storilo več njegovih sobratov na Kobariškem, vključno z dekanom Alojzijem Pavlinom.

Konec decembra 1949 je g. Kraglja aretirala UDBA. Zaprli so ga v Tolminu, ga zasliševali in junija 1949 na montiranem »Tolminskem procesu« obsodili na smrt z ustrelitvijo. Zunanjo kuliso so oblastniki skrbno pripravili. Proces je potekal v tolminski kinodvorani, obtoženi Kragelj je moral obleči talar, ljudi pa so na »predstavo« vozili kar s kamioni. Še en burka pač, ki je imela namen kompromitirati Cerkev na Primorskem!

Obsojenega Kraglja so odpeljali v Ljubljano, kjer je v nekdanjih zaporih na Miklošičevi čakal na smrt. Vmes je pisal prošnje za pomilostitev, tudi na maršala Tita. Sicer so mu to prošnjo ugodno rešili, le obsojenec več kot leto tega ni izvedel! Tako je vsako korakanje po hodniku zapora čakal z neizmernim strahom naznanila strašne novice: »Sedaj prihajajo pome.«

Njegovo zaporniško obdobje je trajalo skoraj osem let. Vmes je obiskal številne zapore (Ljubljana, graščina na Igu, Škofja loka) in opravljal različna težaška dela (Novo mesto, ljubljanske Žale). Svojo zaporniško kalvarijo je g. Kragelj imenitno popisal v knjigi Moje celice, enem prvih prikazov trpljenja duhovnika/političnega zapornika v povojni Jugoslaviji. Po izpustitvi je opravljal svoje osnovno duhovniško poslanstvo po različnih župnijah na Primorskem, nikjer ni zdržal prav dolgo, njegov nemirni duh je pač čutil posledice naporov v zaporu. Povsod se je razdajal ljudem, poleg duhovniškega poslanstva je pisal, režiral, vzgajal, vodil misijone. Skratka, živel je polno življenje ljudskega duhovnika, ki se je zavedal svojih velikih talentov, želel je nadoknaditi čas, ki mu je bil nasilno odvzet.
Spoznal sem ga, ko je leta 1977 za kratko obdobje dveh let postal župnik v moji rojstni vasi. Meni, otroku, se je robat stric, ki je govoril nekoliko odrezavo in z občutkom prisiljenega humorja, zdel dokaj – čuden. Nič blagega, otroku prijaznega ni bilo v njegovi pojavi. To so bila leta trdne komunistične oblasti, čeprav bi nekateri danes to radi drugače prikazali. Nam, ki smo živeli na zahodnem robu države, tik ob italijanski meji, so je ves cirkus zdel nekoliko smešen. Moj otroški spomin sega v čas po nedeljski maši pred domačo cerkvijo, ko so gruče moških v krogu tiho šepetale, da je našega novega župnika, g. Kraglja torej, pomilostil sam tovariš Tito. To so izražali z neko posebno slovesnostjo v glasu, kot da bi hoteli s tem še poudariti veličino jugoslovanskega samodržca.
Sčasoma sem g. Kraglja sprejel, ne pa vzljubil. Otroke, predvsem ministrante, nas je vozil na sankanje, poleti na krajše izlete, nam doživeto pripovedoval zgodbice, kazal diapozitive. Joj, kako smo to požirali!

Potem je koprski škof g. Kraglja premestil. Izgubila sva stik, do izdaje njegove prej omenjene knjige leta 1990. Prebral sem jo in se čudil. Videl sem, da človeka, ki jo je napisal, sploh ne poznam. S svojimi spomini, zelo intimno zapisanimi, se je predme prikazal drugačen človek. V svoji otroški naivnosti ga nisem razumel, kaj pa sedaj sedaj?

Tudi po upokojitvi se nemirni duh g. Kraglja ni spremenil. Nekaj časa je živel v malem semenišču v Vipavi, potem se je preselil k slovenskim redovnicam v Gorico. Ko je skoraj povsem onemogel, je našel zatočišče v duhovniškem domu v Gorici. Tam je ostal do odprtja doma upokojencev v Vipavi leta 2009, kjer je potem tudi umrl. Ljudje so ga pogosto obiskovali, saj si je s svojo neposrednostjo in razdajanjem ustvaril veliko prijateljev. Celo življenje je veliko pisal, najprej črtice, potem tudi romane in zgodovinske preglede posameznih primorskih župnij. Bil je neutrudljiv zbiralec več biografij primorskih duhovnikov, sodelavec verskih časopisov, še posebej je rad sodeloval z Benečani.

V letih pred njegovo smrtjo sem pogosto zahajal h g. Kraglju na obisk, včasih sva jo tudi kam skupaj mahnila na krajši izlet. V dolgih pogovorih, ki jih je vedno on vodil, sem vedno imel občutek lastne majhnosti. Čutil sem, da govorim s človekom, ki je veliko izkusil. Žal mi je le, da ni dočakal izida spominov dr. Roterja, svojega nekdanjega zasliševalca iz ljubljanskih zaporov. O njem je med drugim zapisal: »Med vsemi zasliševalci se je najbolj kulturno obnašal Zdenko Roter. Zanimalo ga je, kaj smo doživljali v gimnaziji in bogoslovju. /…/ Pomislil sem: Ta se je specializiral za cerkvene in religiozne stvari. Morda je bil celo v Rimu, da je preštudiral ustroj katoliške Cerkve. Zdelo se mi je namreč, da pozna cerkvene razmere bolje kot kak duhovnik. Ko se je pogovor o cerkvenih zadevah iztekel, se je lotil zasliševanja.«

Etike, v teh dneh pogosto slišane besede, nam obupno manjka. Star kitajski pregovor namreč pravi, da kjer ni poštenosti in kamor pogled drugih ne seže, tam je vse mogoče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.