“Preostanek življenja bi rad preživel v Piranu.”

ANAJOSEPHIntervju z ameriškim veleposlanikom Josephom A. Mussomelijem

Josepha A. Mussomelija slovenski javnosti ni potrebno posebej predstavljati, saj zna v javnosti to zelo dobro početi kar sam. Njegova dejanja in izjave vedno vzbudijo veliko pozornosti. Nekateri se zgražajo, drugi mu pritrjujejo, ravnodušnih ni. Ko je prišel v Slovenijo, se mu ni sanjalo, kam je prišel. Danes že razume, da je prišel v državo, ki je obtičala v času 2. svetovne vojne. S tem se nikakor ni mogel sprijazniti in je na ograji pred stavbo veleposlaništva odkril spominsko ploščo v čast žrtvam vseh totalitarnih režimov. Tudi komunizma. Nekateri menijo, da se je šalil, a on je mislil zares. Je optimist. Tudi glede Slovenije. Če bi narod stopil skupaj, bi vsi živeli bolje. Mussomeli se bo kmalu upokojil in, kot pravi, v življenju le še užival. Morda celo v Piranu. Škoda, ker Slovenci nimamo takšnega politika kot je Mussomeli. Pri nas vsi življenje jemljejo preresno. On pa ve, da je to nesmiselno. Konec koncev nihče iz njega ne bo prišel ven živ, kajne?

Z veleposlanikom se je pogovarjala naša sodelavka Ana Jud.

Spoštovani veleposlanik Mussomeli, kaj bi radi povedali na začetku intervjuja?

No … na začetku intervjuja vedno pustim najprej do besede tistemu, ki postavlja vprašanja …

Ah, škoda. Upala sem, da mi boste rekli vsaj “spizdi” … saj veste, “spizdi” je slovenski izraz za “ljubim te”!

… huronski smeh … vidim, da prihajajo na plan reference, ki jih puščam na Facebooku! Ampak da, v osnovi se strinjam z opisom pomena te besede … smeh …

Ste pogosto slišali to ljubkovalno besedo, odkar ste v Sloveniji?

Ne tako pogosto. V resnici je nikoli nisem slišal osebno. Nihče mi je ni povedal v obraz. Je bila pa večkrat izrečena v debatah na Facebooku.

No, vidite, to pomeni zgolj, da vas uporabniki Facebooka ljubijo … kako bi opisali sami sebe? Je za vas kozarec napol prazen ali napol poln?

Kozarec je vedno poln. Nisem prepričan, če je vedno poln vode, ampak če ni poln vode, ga do roba napolni zrak.

Lepa in optimistična razlaga. Katera je vaša najpozitivnejša izkušnja, ki ste jo doživeli v času službovanja v Sloveniji?

Oh, veliko jih je. Večina mojih tukajšnjih izkušenj je pozitivnih. Všeč mi je – ko se včasih sprehajam naokoli –, da me ljudje kar tako, brez kakršnega koli razloga, izjemno prijazno pozdravljajo ter celo stopijo do mene in mi stisnejo roko. Še lepše je tukaj za mojega sina Thomasa. Zelo mu je všeč, lepo je poskrbljeno zanj. Če povem po pravici, je zanj še lepše poskrbljeno kot zame. Do njega se obnašajo še lepše kot do mene! … glasen smeh …

Le zakaj?

Saj je vendar bolj ljubek kot jaz! … ponovno glasen smeh …

Potem ste najbrž žalostni, ker kmalu odhajate?

Ne vem, če lahko beseda “žalosten” vse opiše. Je pa res. Te dni sem se pogovarjal s Thomasom. Vsi spomini njegovega otroštva, zadnjih štirih let, so tukaj. On je res žalosten, ker odhajamo. Tudi moji soprogi je tukaj všeč. Marsikje smo bili, ampak tu ji je najbolj všeč. Tudi meni je všeč tu.

Lahko se vrnete.

Zagotovo se bomo vrnili na obisk. Sam bi se najraje kar upokojil tukaj in preostanek življenja preživel v Piranu, recimo. Žal moja soproga ni prepričana v takšno odločitev. Kljub temu, da ji je tukaj všeč. Če bi imela Slovenija urejen boljši zdravstveni sistem, bi jo morda lahko prepričal v življenje tukaj. Kakor koli pogledate, ZDA imajo – če imate vi denar, seveda –, boljši zdravstveni sistem kot Slovenija.

Katera oseba vas je v Sloveniji najmočneje impresionirala?

Razen vas? … pravo krohotanje …

Jasno, poleg mene!

… smeh … morda bo zvenelo nenavadno, ampak, če pogledam politično sceno, moram povedati, da me je najbolj navdušil vaš predsednik Borut Pahor. Ne glede na to, kaj ljudje pravijo o njem kot o zdaj že nekdanjem premierju, je treba povedati, da je odličen predsednik države, ker nikogar ne izključuje. To je v Sloveniji, kjer je tudi veliko ignorance, pravi dar! Pahor se lahko pogovarja tako z Janezom Janšo kot z Milanom Kučanom. S komer koli. Sposoben je ljudi držati vstran od prepira.

No, res je, da prejšnjemu predsedniku Danilu Türku to ni najbolje uspevalo.

Menim, da se je Türk trudil, ni pa premogel tega spravljivega daru, kot ga ima Pahor. Slednji resda ni bil idealen predsednik vlade, a kateri pa je bil? Največji problem, ki ga ima vsak predsednik vlade, je – vladna koalicija! Nujno je treba sklepati kompromise, se usklajevati, kdaj pristati tudi na reči s katerimi se v resnici osebno sploh ne strinjajo. Tudi Janši ni bilo omogočeno postoriti vseh stvari, ki jih je kanil narediti. Pahor je imel precej naporno koalicijo. V slovenskih razmerah je težko biti premier. Je pa izziv.

Vaš gost je bil tudi Janez Stanovnik, ki ga vsi poznamo kot glasnega starega partizana?

Res je, obiskal me je in moram povedati, da mi je pogovor z njim ostal v spominu kot eden najljubših pogovorov, kar sem jih imel tukaj. Strinjala sva se skorajda o vsem! In zelo veliko sva se smejala.

O čem sta se pa potem pogovarjala, takole, ‘off the record’, če sta se skorajda o vsem strinjala, kajti v javnosti, v medijih, je Stanovnik vedno nastopal zoper vaša mnenja, če se prav spomnim?

Da, tudi o tem sva se malo pomenila. No, pogovor je bil res zasebne narave. Sicer pa veste, kako je … pogosto lahko pride do nesporazumov. Informacije curljajo v medije iz različnih koncev, kakšni so lahko mediji, pa dobro veste – kot goreči ogenj.

Do tja bova še prišla, brez skrbi. Najprej pa mi povejte, kaj je – po vašem mnenju – največji problem Slovenije? Ekonomija? Korupcija? Politika? Zgodovina? Ali celo nekakšna vsenacionalna depresija?

Največji problem je vsekakor ekonomija, po drugi strani pa je to nedvomno zgodovina. Tukaj je toliko nerešenih vprašanj, toliko odprtih problemov, da je skorajda nemogoče priti do sprave. Ampak trenutno se mora Slovenija takoj fokusirati na gospodarstvo. V tem hipu je to najpomembnejše vprašanje, s katerim bi se slovenska politika morala ukvarjati.

Se vam zdi, da je Janez Janša politični zapornik ali samo zapornik?

Veste, izraz “politični zapornik” moramo uporabljati izjemno previdno. Slovenija ni fašistična ali komunistična država. V Sloveniji vseeno vlada demokracija. Pravni sistem tukaj ni idealen, a vedite, da tudi v ZDA ni idealen. Pred dnevi sem v enem svojih govorov poudaril, da bi morala vsaka moderna družba zaupati v svoje sodstvo. Če se hočete pritoževati čez parlament ali kongres in kritizirati politike, v redu, dajte, ko pa beseda nanese na sodstvo, pa je potrebno pokazati določeno spoštovanje. Čeprav čutimo nezaupanje ali morda celo korupcijo. Kot primer, vedno rad opomnim na leto 2000, ko je vrhovno sodišče odločilo, da predsednik ZDA postane George W. Bush in ne Al Gore. To je bila grozna odločitev. Ampak na zadevo nisem gledal v političnem smislu. Z odločitvijo se nisem strinjal, ampak, a veste, kljub temu, da se z neko sodno odločitvijo ne strinjate, to še ne pomeni, da vam je ni treba spoštovati. Ne vem, če je Janša kriv ali ne, menim pa, da je prav, da sodišča opravijo svoje delo do konca in ugotovijo resnico.

Ampak to traja …

Drži. To je velik problem, tako v Sloveniji kot v ZDA. In to ni pravično ne do obtoženega niti do ljudi.

Če bi lahko volili v Sloveniji, katero stranko bi volili?

… spet huronski smeh …

Kaj? In zakaj?

O moj Bog, ne vem, če lahko odgovorim na to vprašanje ne da bi nato zapadel v kakšne čudne težave … smeh … povsem resno pa lahko povem, da ima stranka Nova Slovenija (NSi) najboljše ideje glede ekonomije. Po socialni strani pa potrebujemo tudi levičarske stranke, ki se borijo za pravice homoseksualcev, Romov in drugih manjšin, posameznikov, veste, tudi za človekove pravice se je potrebno boriti. Skratka, če vseeno poskusim odgovoriti na vaše vprašanje … če bi lahko volil v vaši državi, bi moral voliti obe strani, tako desnico kot levico.

Kako diplomatski odgovor! Kdo pa bi bil najboljši slovenski voditelj?

Sem že povedal, da je to zaenkrat Pahor. Opozoril pa bi, da potrebujete nove ljudi, mlade ljudi, mlade moči. Življenje se spreminja. Tukaj sem spoznal ogromno mladih, brilijantnih oseb, ampak nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo.

O večnem ministru Karlu Erjavcu ste enkrat dejali, da je nevaren?

Ne … tega pa nisem rekel …

Ste, ste … smeh …

Erjavec je pravzaprav eden najboljših politikov, kar jih imate. Pameten je in premeten.

Zna preživeti.

Ja, točno to! Ima bazo, ki brezpogojno verjame vanj. Izjemno zanimivo se mi zdi, da volivci upokojenske stranke niso samo stari ljudje. Stranko volijo tudi številni mladi. Za vse te ljudi je očitno najboljši politik. Drugače ga ne bi vsakič volili. Mislim pa, da je, ker ste prej omenili besedo “nevaren”, resnično nevarno izključno fokusiranje na lastne volivce. Vsi moramo sprejemati kompromise, tudi starejši ljudje se morajo včasih čemu odreči v skupno dobro. Ne morejo pričakovati, da bo vso breme obviselo na mladih, ali da bo vso breme nosil srednjih razred. Ampak mislim, da je Erjavec dovolj moder, da to razume.

Se vi kdaj zlažete?

Vedno! … spet huronsko krohotanje …

Lani ste za spletno stran RTV Slovenija dejali, da se vam Alenka Bratušek zdi pametna. Ste danes še vedno enakega mnenja?

Tega se sicer ne spomnim, ampak najbrž sem res rekel kaj takega. Dobro, njena angleščina ni ravno najboljša, ampak kljub temu menim, da je pametna. Seveda pa ima ta beseda lahko več različnih definicij. Če me sprašujete ali je politično sposobna, moram povedati, da se zagotovo ne nahaja v enaki kategoriji kot sta, denimo Karl Erjavec in Borut Pahor.

Bi ji vi dali službo? Prepričana sem, da bi lahko bila vaš “chef”?

… glasno krohotanje …

Ja no, slišala sem, da menda dobro kuha? Tako je pisalo v časopisu!

Mi svojega kuharja že imamo.

Kakšni se vam zdijo slovenski mediji? Če jih primerjate z ameriškimi?

Mogoče bi bilo nepošteno izpostavljati male razlike, kajti v resnici vsi mediji stremijo k čim večjemu grabljenju senzacionalističnih zgodb …

Kri in sperma?

Ja, ker ljudje to očitno najraje berejo … in v resnici jih zaradi česa takega sploh ne morem kriviti. Ravno tako kot ne morem kriviti, recimo, Fox News, čeprav pogosto porečem, da slovenski mediji v resnici funkcionirajo kot levičarski Fox News. Glavni problem slovenskih medijev so nekateri njihovi lastniki, torej podjetja, ki imajo medije v lasti. Nekateri imajo nedvomno politične agende, kar zagotovo vpliva na objektivnost poročanja. Za večino novinarjev pa moram priznati, da se mi zdijo prijetni ljudje. Dobro, ne čisto vsi, s katerimi sem se pogovarjal, ampak za večino pa vseeno lahko rečem, da so bili prijetni.

Kaj bi se zgodilo Edwardu Snowdnu in Julianu Assangeu, če bi se vrnila v ZDA?

Po moji oceni sta to dve popolnoma različni zadevi.

Nista tako zelo različni, konec koncev sta povezani.

No, razumljivo je, da bi obema sodili. Težko pa rečem, kaj bi se zgodilo. To bi bile zgolj špekulacije. Assange bi po moji oceni imel težave s poroto na sodišču, kajti storil je nekaj, česar narod resnično ne odobrava, po drugi strani pa se zdi, da je ljudstvo naklonjeno Snowdnu. V zgodovini ameriškega sodstva igrajo porote zelo pomembno vlogo, njihovih odločitev pa ne znamo predvidevati vnaprej. Veste, tudi njihove odločitve so včasih nenavadne. Kljub temu, da nekdo očitno prekrši določeni zakon, ga ne obsodijo, če presodijo, da je imel dovolj močne argumente za svoje dejanje. Za Snowdna osebno menim, da ni imel dovolj močnih razlogov za to, kar je storil, ampak celo nekateri posamezniki v kongresu se ne strinjajo z mano. Zato menim, da bi Snowden morda imel na sodišču precej dobre možnosti. Za Assangea nisem tako optimističen. Pogosto nastopa preveč arogantno in se precenjuje. Takšne ljudi pa številni radi obsodijo.

Se vam zdi Barack Obama dober predsednik?

Ja.

musomelliNo, saj se mi je zdelo, da ameriški veleposlanik ne bo rekel kaj drugega … smeh …… smeh …

Če sva resna, morava priznati, da je v zadnjih šestih letih ekonomske krize je postoril veliko, ogromno je postoril tudi v zunanji politiki, sploh na ravni politike v Iraku in v Afganistanu, odkritosrčno obžalujem, da mu ni uspelo zapreti taborišča Guantanamo, kar sem že večkrat poudaril v javnosti in menim, da je to ena od tem na katero se mora v naslednjih dveh letih še posebej osredotočiti.

Sama nimam tako dobrega mnenja o njem. Že prej sem hotela reči, da se ne spomnim ničesar resnično pozitivnega, kar bi on, kot predsednik, storil, razen tega, da je temnopolt, pa še to ni njegova zasluga, ampak zasluga njegovega očeta. Dobro, pustiva to. Obama je prejel tudi Nobelovo nagrado za mir. Zakaj? Za kaj?

Hja … po osmih letih predsedovanja Busha in njegove agresivne zunanje politike, je odbor, ki nagrado podeljuje, verjetno upal, da bo na takšen način pripomogel k miroljubnejšemu stanju v svetu. Obama je Nobelovo nagrado za mir dobil bolj simbolično, v smislu upanja. Da bi bilo več dialoga, ne pa takoj agresija na posamezne države. Menim, da je to do neke mere uspelo. Danes se – pred kakšnim posredovanjem – več pogovarjamo.

Spet se ne strinjava povsem. Osebno menim, da bi ZDA morale biti včasih celo agresivnejše. ZDA so največja svetovna velesila. Naloga vaše zunanje politike in z njo povezanih vojaških sil je, da pomagate šibkejšim, da nekako skrbite za red in mir v svetu. Včasih pa sploh ne reagirate. Kako ste lahko dopustili, da sta se zgodili, recimo, Srebrenica in Ruanda?

Nekateri nam očitajo, da se preveč vtikamo v druge države, drugi nam očitate, da se premalo vtikamo v dogajanje v tujih deželah. Težko je. V vsakem primeru nastaja škoda. Če urgiramo, ali če ne urgiramo. Če ne urgiramo v Ruandi, umre skoraj milijon ljudi v genocidu. Če posredujemo v Afganistanu, smo krivi za smrt več deset tisoč ljudi … če zamudite in pravočasno ne zaustavite Srbov, ste krivi za masaker nad muslimanskim prebivalstvom v Bosni in Hercegovini. Skratka, kar koli naredite – kot svetovna velesila! – je narobe. Vedno vas okrivijo. To je tako kot pri starševstvu … kar koli naredite s svojima otrokoma, vedno bo nekaj narobe …

Ne, to pa ni res!… smeh …

… smeh … kar počakajte, da bosta najstnici!

Še vedno kadite?

O moj Bog … smeh …

Kdaj pa največ kadite? Ko pišete poezijo?

No, poezijo pa še vedno pišem. V zadnjem času sem spet napisal nekaj pesmi.

Lahko kakšno zrecitirate? Kratko?

Joj, v glavi pa res nimam nobene. So pa na Facebooku, tam poglejte … smeh …

No, prav, pa bom. Kot vsak dan. Petkrat. Na Facebooku piše tudi, da se deklarirate za libertarca in hkrati za katoličana. Kar je zanimivo, saj vemo, da so libertarci izjemno liberalni, katoliška Cerkev pa je izrazito konservativna. Torej živite dvojno življenje?

Ne, mislim, da ljudje ne razumejo …

Jaz razumem. Tudi sama sem libertarka in hkrati katoličanka.

Potem pa vi živite dvojno življenje?

… smeh …

Oboje skupaj funkcionira fantastično. Ne vem, če sem že kdaj poskušal to pojasniti, ampak zdajle bom, torej: če verjamete v Boga, potem ga dojemate kot vsemogočnega, in potem je razumljivo, da je Bog s svojo vsemogočnostjo ljudem dal tudi svobodno voljo. Da sami odločajo o svojih življenjih. Kaj to pomeni? Da so lahko homoseksualci, če želijo biti homoseksualci, da se lahko drogirajo, če se želijo drogirati … kdor želi početi kaj takšnega, bo to itak počel, ne glede na prepovedi.

Absolutno. Vsakdo ima pravico početi s svojim življenjem, kar sam hoče, dokler ne škoduje drugim. Če pa koga potrebujemo, pa še vedno lahko pokličemo na pomoč angela varuha.

… smeh ... za tole pa nisem prepričan, če bi verjel …

Zakaj ne? Če verjamete v Boga, verjamete tudi v angele varuhe?

Vedno sem mislil, da samo Američani verjamejo v angele.

Pa saj vi ste Američan!

Ampak vi niste! … smeh …

Menim, da bi se oba strinjala, da Slovenci niso ravno zreli za demokracijo. Mar ne bi bilo bolje, če bi ostali kar v komunizmu, glede na to, kako strašno hlepijo po časih Jugoslavije in kako malikujejo tistega hudiča in morilca Tita?

Ljudje pogosto pozabljajo slabe reči iz preteklosti in se spominjajo zgolj dobrih. Menim, da se to dogaja tudi v Sloveniji, kjer je jugonostalgija nedvomno v porastu. Na srečo z jugonostalgijo ni okužena celotna država, večji del pa žal je. Med njimi tudi ogromno mladih, ki nikoli sploh niso živeli v Jugoslaviji, a tiste čase iz pripovedk priviligirancev preprosto romanticirajo.

In takšni sedijo celo v parlamentu!

Saj bodo nekega dne odrasli … pa še nekaj bi rad povedal, poglejte, če bi jaz jutri umrl, bi moja soproga nedvomno v trenutku pozabila vse moje slabe lastnosti. Spomnila bi se samo najlepših. V človeški naravi je to pravzaprav lepa lastnost. Da ob smrti pozabite, odpustite, slabe stvari in se človeka spominjate v najlepši možni luči. Menim, da je tudi to en razlog porasta jugonostalgije.

Ne vem, no, Hitler je bil pošast, a vemo, da je imel zelo rad živali. Tega se skorajda nihče ne spomni.

Jaz se spomnim.

Dobro, vseeno ga zaradi tega nihče ne romanticira.

V redu, Hitler je poseben primer. Iz preteklosti in iz sedanjosti. Nikomur ni dovoljeno pozabiti na nacistične zločine. Zanimivi pa so drugi primeri, recimo, Mao Zedong je pobil ogromno ljudi, a številni Kitajci ga še vedno toplo nosijo v srcih. Podobno je pri Rusih. Vemo, kako okruten je bil Stalin, toda nekateri se ga bodo še vedno spominjali kot dobrega človeka.

Kaj je vaš naslednji projekt? Boste napisali knjigo? Pesniško zbirko? Uživali v pokoju? Živeli dvojno življenje?

… smeh … zdaj se bom upokojil in samo še užival življenje, o čemer sanjam že od 18 leta dalje. No, morda bom še predaval na kakšni fakulteti.

To bi lahko počeli tudi v Sloveniji.

Če bi v Sloveniji lahko našel službo …

To pa bi znala biti težava, ja, se strinjam … no, da zaključiva: obstaja kaj, kar bi mi morda radi povedali ob koncu intervjuja?

Pa … povedal sem vam že, da bom pogrešal Slovenijo in opozoril sem vas, da se bom morda res vrnil. Slovenija je kot grška tragedija. Nobenega razloga ni, da bi bile stvari slabe. Slovenija ima še vedno vse možnosti, da postane ena najboljših in najrazvitejših držav na svetu.

Vaš odgovor je strašno prijazen in diplomatski. Jaz sem pa upala, da mi boste rekli vsaj “spizdi” …

… iskreno krohotanje … o moj Bog, ne, ne, ne … nikakor ne bi mogel uporabiti te besede. Nazadnje sem jo javno uporabil 4. julija, na Dan neodvisnosti, in raje ne bi govoril o tem, kakšen šok sem povzročil … smeh …

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.