Pisalo se je leto 2007., novembra sta tako domala večina mnenjskih voditeljev kot tudi vrh vlade mikro državljanom ponujala delnico Nove Kreditne banke Maribor (NKBM) za ceno 27 evrov. Z očitno več kot uspešnimi PR potezami omenjenih je Slovenija množično in skorajda evforično kupovala delnice banke, ki naj bi nekoč nesle zlata jajca. Včeraj, v petek 1.7.2011 cena delnice NKBM na Ljubljanski borzi ni presegla 7 evrov. Koliko od nas bi danes kupilo delnice NLB?
”Naj gre NLB že na borzo!” se glasi naslov komentarja, ki ga je na prvo stran petkovega Dela zapisal novinar in kolumnist Miha Jenko, z javno prodajo pa grozi tudi nadzorni svet banke. Rešitev, ki se zdi na prvi pogled preprosta in ob potapljajoči se NLB vse preveč očitna, morda sploh ni rešitev. Osel naj bi šel v teoriji samo enkrat na led in ker večini Slovencev spomin verjetno še dobro služi, kljub odlični morebitni PR strategiji ne bi več stali v vrstah, da se bi dokopali do delnic te banke. Če ne bodo kupovali mikro kupci, bi na drugi strani našo državno kvazisrebrnino lahko kupili tujci. Nekoč se je za nakup NLB zanimalo nekaj tujih bank, med njimi tudi avstrijska Erste Bank, a danes je interes, zanimivo, skodaj povsem izginil. Bodisi ker imajo tuje banke težave z lastnimi rdečimi številkami bodisi in veliko bolj verjetno, ker je v NLB marsikaj gnilega.
Nič kaj srebrna srebrnina
Najprej, samo dejstvo, da smo v NLB zmetali že več kot pol milijarde evrov, ne govori v prid ljubkovalnemu vzdevku (tudi) banke. Tako visoki zneski nimajo več vpliva le na moje, tvoje in njene živce, temveč lahko, kakor zadnje dni opozarja vse več medijev, pomembno vplivajo na makroekonomske kazalce. Drugič – da bi razumeli, da je ocena o žlahtnem pomenu NLB za državo popolnoma zgrešena, je dovolj zgolj pogled v letno poročilo poslovanja banke, ki razkriva gromozansko izgubo. Skupina NLB je samo lani pridelala dobra 202 milijona evrov izgube po obdavčitvi, še predlani je ustvarila “le” 87 milijonov evrov izgube. Tretjič – navkljub slabim poslovnim izidom je peterica vodilnih, zbranih v upravo podjetja, lani za svoje delo prejela 850.000 evrov bruto. Za očitno slabo opravljeno delo. Vsega pa tudi niso sami krivi a sokrivci so bili obdarovani enako ali še bolj radodarno.
Vsemu temu bi se izognili, če ne bi bila usta aktualnih in nekdanjih političnih veljakov polna nacionalnega ponosa. Država je slab gospodar; če ne bi bila NLB v lasti države, poslovneži dvomljivega slovesa ne bi dobili politično motiviranih odobritev enormnih kreditov, vodilni, ki banko vodijo v vse večje izgube, ne bi prejemali milijonskih nagrad ali pa rekordno visokih mesečnih plač. Če, če, če… Če spoštovani predsednik vlade Borut Pahor v kratkem ne pripelje indijskih kupcev NLB ali pa se ne ukloni kitajskim apetitom po naši največji banki, se je ne bomo nikoli znebili.
Foto: NLB