Skrajni čas je, da se volitve demokratizirajo in personalizirajo, kar pomeni tudi deblokado ovir in rigoroznih omejitev za kandidaturo državljanov za poslance državnega zbora. Ta mora postati pristopna ljudem, ne samo sedanjim, predvsem parlamentarnim političnim strankam. Imamo partitokratski sistem, ki ne ustreza načelom politične participacije državljanov na katere se, podobno kot na davkoplačevalce, vsi po vrsti sklicujejo.
Pogoji za kandidiranje so v sedanji ureditvi izredno nesorazmerni. Po eni strani za nastop na državni ravni zadoščajo 3 (ne overjeni) podpisi poslancev, po drugi strani pa mora neka državljanska pobuda, ki ni politična stranka, zbrati kar 8.000 (overjenih !) podpisov državljanov, če želi kandidirati v vseh volilnih enotah. Obe kategoriji – poslance in državljane je treba izenačiti. Sprostitev možnosti kandidiranja državljanov, ki niso nastavljeni s strani političnih strank v ničemer ne ogroža te stranke in parlamentarne ureditve, katere jedro so brez dvoma politične stranke. Stranke bodo še naprej postavljale kandidate na svoj način. Vendar stranke niso zadnji in najvišji domet demokracije, državljani pa nismo poosebljenje anarhije, kot nam eni pripisujejo.
Glavne točke predloga
V 5 točkah so strnjeni glavna načela in koncept novega volilnega sistema. V naslednjih dveh točkah pa so zajeti predpogoji za enakopravnost vseh kandidatov, ki pridejo v volilno tekmo. Te enakopravnosti sedaj ni, je pa nujna, če naj presežemo stare delitve in nove spore. Poglejmo v povzetku za kaj gre.
1. izvoljivost poslanca naj ne bo nivoju volilne enote ampak na nivoju volilnega okraja (večja decentralizacija Slovenije, vsak okraj dobi svojega poslanca, približanje kandidatov volivcem);
2. absolutni preferenčni glas: izvoljen je tisti, ki je v volilnem okraju dobil največ glasov (gre v bistvu za večinski sistem, število krogov ostaja odprto);
3. možnost kandidiranja s tremi podpisi državljanov (odprava diskriminacije pri kandidiranju državljanov, poveča se možnost kandidiranja ljudi, ki z dosedanjo politiko nimajo povezav, bistveno se olajša vstop žensk v DZ, olajša se vstop mladih v politiko, kandidiranje ni odvisno od finančne moči kandidata ali njegovih podpornikov);
4.ukinitev vstopnega praga v parlament (vstopni prag pomeni nedemokratično naknadno prerazdelitev – legalno krajo “izgubljenih”
glasov) in darilo drugim;
5. odpoklic poslanca na osnovi nespoštovanja obljubljenega (in zapisanega) programa ali dokazanih drugih kršitev (odpoklic je pravica vseh volivcev volilnega okraja, z njim se zelo poveča individualna politična odgovornost poslancev – gre za neke vrste
konstruktivno nezaupnico, ponovne volitve poslanca v dotičnem okraju. Ta institut že obstoja, a se ne uporablja za DZ
Ostali predpogoji:
6. podržavljenje volilne kampanje, kar pomeni zagotovitev enakih možnosti vsem kandidatom;
7. absolutna medijska enakopravnost vseh kandidatov v volilni kampanji (ne pa sedanje “favoriziranje favoritov”) in to v vseh, tako v javnih kot privatnih medijih.
Izenačitev podpisov 3 poslancev s 3 podpisi državljanov, utemeljujemo tudi s tem, da državnozborski poslanec v zadevah, ki se tičejo bodočega mandata ne more in ne sme imeti nobene prednostne pravice pred državljani, ki prav tako predlagajo kandidate za bodoči mandat. Dostopnost vstopa v politiko je treba povečati mladim in ženskam, kar bo s tako ureditvijo mnogo bolje doseženo, vsekakor mnogo bolj kot z umetnimi ženskimi kvotami. Ta predlog tudi ne pomeni uvajanja populizma in anarhije in neodgovornosti v DZ, omogoča pa zlasti s točko 3 in 5, bolj odgovorno ravnanje poslancev, ki bodo osebno odgovorni in zavezani programu, ki so ga promovirali v kampanji. Tudi odpor ljudstva do politike se bo z večjo dostopnostjo za kandidiranje bistveno zmanjšal.
Potrebujemo projektno programske, ne pa politično ideološke koalicije
V državnem zboru ne potrebujemo “stabilnih”politično ideoloških koalicij, potrebujemo projektno programske koalicije na osnovi kompatibilnih in komplementarnih volilnih programov. Z vstopom državljanov v DZ se to lahko začne uresničevati. Poslanec mora postati vezan na lastne obljube in program, ki ga je ponujal volivcem. Končno smo volivci njegovi delodajalci, poslanci pa so naši delojemalci. Parlament mora postati jedro odločanja, ne pa glasovalni stroj. Vlada je po definiciji izvršni ne pa zakonodajni organ. Člen ustave, ki govori, da poslanec ni vezan na navodila je postal brezpredmeten, treba ga je nadomestiti in ga vezati na program, ki ga je poslanec dal volivcem.
Trenutno pa je najvažnejše poudariti to, da je sedanji volilni sistem do državljanov izrazito diskriminatoren in pomeni kršitev političnih pravic državljanov in direktno nasprotje z deklaracijo OZN o človekovih pravicah iz leta 1948. Obenem pa je v nasprotju z resolucijo sveta Evrope, ki zahteva odpravo posledic totalitarnih režimov. Slovenija te resolucije še ni sprejela v parlamentu, v praksi pa se trenutno vladajoči obnašajo, kot da ne bi obstajala. Tudi te dolgove bo treba poravnati, ne samo finančne. Dolg demokracije narašča hitreje kot javnofinančni primankljaj. To je treba ustaviti in trend obrniti. Pogoj, da se država normalizira in modernizira je najprej to da se demokratizira.
Vili Kovačič
