Predsednik Republike je v odgovoru na ustavno obtožbo poudarjal, da je Tomaža Ertla odlikoval le zaradi njegove vloge v akciji “Sever”, ne pa zaradi življenjskega dela. Verjamemo, da je tako bilo. Toda, ali bi predsednik Republike – primerjava ne bo všeč nikomur, pa vendar – prav tako bil pripravljen z enako resnostjo preučiti predlog za posthumno odlikovanje škofu Rožmanu za več sto ali morda prek tisoč posredovanj pri okupatorju za rešitev aretiranih Slovencev in drugih? In vendar škofu Rožmanu nihče ni po pravni poti uspel dokazati sodelovanja z okupatorjem, neposrednih zločinov pa ga ni bremenila niti povojna revolucijska justica. Če že govorimo o moralnih vprašanjih, potem bi se bilo potrebno vsaj vprašati, ali je Tomaž Ertl pri organizaciji akcije “Sever” tudi osebno tvegal? Ali je šlo za posameznika, ki je zoper ukaze nadrejenih sledil svoji vesti, četudi bi s tem tvegal svoje mesto ali še kaj več? Bi Tomaža Ertla – v kolikor bi uspela kasnejša agresija JLA na Slovenijo – čakalo kaj hujšega kot morda hišni pripor?
V času in prostoru, ki ga zaznamujejo nekritični ali kar odkrito pristranski mediji ter odsotnost intelektualno poštene javne debate je pogosto poseganje sedanje opozicije po instrumentu interpelacije in sedaj tudi ustavne obtožbe lahko razumljivo, vendar pa ne posebej navdušujoče. Je namreč voda na mlin očitkom vladajoče levice o populizmu. Vprašanje je, ali je bilo resnično primerno in dostojanstveno uporabiti institut ustavne obtožbe zoper predsednika v tej zadevi – v kateri seveda odlikovanje nekdanjega šefa SDV tudi ni prav nič dostojanstveno. Nemara je ustavna obtožba le razburila predsednika osebno in na bodoče življenjepise prispevala neljubo alinejo.
Predsednik Republike je seveda pri odlikovanju Tomaža Ertla slabo presodil. Če ni hotel narediti skrajno problematičnega dejanja, da bi odlikovanje vzel nazaj, je moral svojo napako braniti: toda pojasnjevati, da je odlikovanje le za eno dejanje in ne za življenjsko delo je bilo sila nerodno, razodevajoč predsednikovo zadrego in je moralo čudno odmevati pri Tomažu Ertlu, če je spremljal TV prenos iz Državnega zbora. A kljub temu tudi on ni mogel odlikovanja vrniti sam, saj bi s tem povedal, da se je motil tudi predsednik Republike.
Priznati je potrebno, da predsednik Republike lahko koga tudi navduši s svojim diplomatskim videzom preudarnega, modrega človeka, ki so mu tuje vsake skrajnosti, ki je videl svet in ki zna na trenutke tako dobro presegati slovensko malenkostnost. Toda medtem ko je predsednik Republike znal tako dobro zavzeti pravo distanco do npr. prepotentnih izjav predsednika Mesića ali do izjav italijanskega predsednika o fojbah, mu te kritične distance žal zmanjka, ko gre za odnos do nekdanje nomenklature, do ljudi, med katerimi je dozorel.
Če bo želel, da se v državi uveljavi “skrbno ravnanje z državo”, na katerega je v zaključku svojega govora sicer utemeljeno opozoril, bo moral predsednik Republike pokazati več distance tudi do nekdanjega režima. Njegovo opozarjanje v govoru v Državnem zboru, da nihče ne more imeti monopola nad osamosvojitvijo Slovenije je prav tako načeloma pravilno, a lahko se bere tudi kot prizadevanje za re-interpretacijo zgodovine, po kateri je tudi Zveza komunistov že v osemdesetih letih pravzaprav s svojim delovanjem konvergirala k samostojnosti in nemara tudi demokraciji – četudi smo to takrat nekako spregledali. Ne bi bilo prav, da bi desnica odrekala tedanjemu sistemu in sedanji levici tistega, kar je na temu res, toda izbira Tomaža Ertla v ta namen zagotovo ni bila posrečena, kar so pokazali tudi (nepričakovani) negativni odzivi iz demokratičnih krogov levice.
