Zadnje dni so bile povsem v znamenju taktiziranja ljubljanskega župana Zorana Jankovića glede njegovega »morebitnega« vstopa v volilni cirkus. Nervoza, zmeda in negotovost na levici!? Pravzaprav v medijih, ki so nas iz dneva v dan in iz ure v uro servisirali z vprašanji, kaj se bo zgodilo. Naivno bi bilo pričakovati, da nas bodo mediji v tem predvolilnem cirkusu namesto z vprašanji zalagali s pomenljivimi odgovori in novicami, ko pa bodo pomemben jeziček na volilni tehtnici. Usodnost časov je napovedala mobilizacija in predpremiera v Rdeči dvorani ljubljanske mestne hiše, ki dviga precej prahu in smeha.
Predvolilna nervoza in …
Omenjeni dogodek je sam po sebi povsem normalnem, še posebej v času, ki ga zaznamuje demokratično odločanje. Vendar je potrebno pogledati v ozadje takšnega zborovanja. Zame je nenavadno že to, da je med prvimi javnimi podporniki Zorana Jankovića toliko starost slovenske politike oz. države (npr. Kučan, Bučar, Stanovnik, Ude itd.). Morda krivično do novega mandatarskega kandidata in njegovih pogosto izpostavljenih sposobnosti, vendar se ne morem znebiti občutka, da želijo pretekle politične avtoritete (po)kazati smer nevednemu predalpskemu populusu, kar je značilnost mladih tranzicijskih demokracij in (semi)avtoritarnih sistemov. Nervoza in zmeda v slovenskem političnem prostoru, ki jo dodatno napihujejo mediji, še toliko bolj dopuščata vsemogoče parole in mahinacije. In te dvigajo nemalo prahu, ki duši razvojno usmerjeno volilno tekmo. Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB-ja, je nekaj dni nazaj namignil naj na volitvah povemo, kaj je slovenska čast. Povedano drugače, kdor ne bo volil stranke z »leve«, je nečasten. Nekdanji predsednik Milan Kučan je izjavil »Janković je neobremenjen s strankarsko in politično delitvijo, kar je njegova prednost«, kar drži le do te mere, da Janković ni bil do sedaj član nobene stranke in je na županskih volitvah uspel s svojo nestrankarsko listo. Na drugi strani je jasno in glasno podprl levi trojček (zaradi katerega imamo sedaj predčasne volitve) ter izključil možnost sodelovanja oz. koalicijo z Janezom Janšo v prihodnje, zato ne vidim njegove prednosti v (ne)delitvah, temveč s programskega vidika le jasen signal in odgovornost potencialnim volivcem, kar pomeni tudi določeno težo, čeprav programa še nima. Slikovito kot po navadi se je izrazila pisateljica Svetlana Makarovič, ki je predlagala novo ime Titove ceste in sicer Damabranska. Njeni javni nastopi me spominjajo na rimski rek christianos ad leonem (kristjane levom), katerega simbolika danes ne združuje, je pa priročen instrument za ohranjanje delitev in leve volilne baze, ravno ko je levica v krizi oz. »preoblikovanju«.
… paradoks »levo« …
Iz Marsa se vidi, da je levica v negotovosti, zato tudi toliko prisotnega »kriznega menedžmenta«. Po padcu Pahorjeve vlade se bo poskušala levica čim prej pobrati in konsolidirati. Že pred časom je namreč Darko Štrajn, predsednik Liberalne akademije, prepričeval ljudstvo, da »politična levica ni izgubila volivcev, ampak so volivci izgubili levico, ki bi ji lahko zaupali«. Že sedaj je bolj ali manj jasno, da se bo v (pred)volilnem času besedo levica povezovalo z raznimi parolami kot sekularna, častna, liberalna, tolerantna, svobodna, odprta, napredna itd., s čimer se bo poskušalo povrniti sloves in edini primat levice. Zato se najbrž naivno sprašujem ali je Slovenija sploh zmožna razvojne volilne kampanje, ne da bi se desnico v naprej diskreditiralo za manjvredno, zaostalo in klerikalno? Ali bomo prenehali z ideološkimi parolami ali bi raje uvedli volitve s kroglicami in z ločenimi skrinjicami (kot leta 1945 v takratno ustavodajno skupščino), da bi preverili kdo je častni državljan?
Smešna se mi zdi tudi izjava nekdanjega ustavnega sodnika Lojzeta Udeta med obiskom v mestni hiši, češ da podpira Jankovića, ker je gospodarstvenik. Zoran Janković je v času županovanja politik na lokalni ravni in ne gospodarstvenik. Želim reči, da poslanstvo politika (še posebej mandatarja) presega vodenje (državne) firme, saj gre za zahtevnejše in kompleksnejše poslanstvo, čeprav so lahko izkušnje iz gospodarstva v politiki izredno pomembne . To, da je Janković v osnovi gospodarstvenik oz. kapitalist, ga sploh ne povezuje s klasično levico, s katero ima bolj malo skupnega. V teh dneh me je »presenetila« oznaka avtoritarna SDS na eni izmed radijskih postaj. Zanimivo, moč Janše se povezuje z avtoritarnostjo, medtem ko se moč, ki jo simbolizira ljubljanski župan, povezuje z učinkovitostjo. Vožnja z mestnim avtobusom, sprehod in pijača ob Ljubljanici, vzpon na ljubljanski grad ter ogled športne prireditve v Stožicah (če odmislim katastrofalno organiziran vstop na stadion) so prav prijetni, vendar nimajo neposredno nič skupnega z državno proračunsko luknjo in brezposelnostjo, ki sega od Sečovelj do Lendave in od Kranjske gore do Črnomlja. Ne mislim presojati učinkovitosti MOL-a, vendar se le-ta meri s primerjanjem stroškov in koristi. To omenjam zato, ker se je Janez Stanovnik v torkovih Odmevih znašel v zadregi, ko je poskušal komentirati učinkovitost novih infrastrukturnih objektov v mestu in pristavil nekako tako, da bodo objekti obstali oz. stali, pa tudi če bo zmanjkal kakšen dolar.
… ter manipulacija »kruha in iger«
Prepričan sem, da bi se morali ljudje 4. decembra odločati o programih, ki bodo ponujali najbolj obetavne in realne zaveze glede na trenutne razmere in ne o časti in ne vem še čem, kar je navadna manipulacija in slepilo, značilnost preteklega sistema. Upam, da se slovenski državljani ne bomo poistovetili z lahkomiselnim rimskim populusom, ki se je davno nazaj zadovoljil s »kruhom in igrami«, medtem ko je imperij propadal v pesku in prahu mogočnega Koloseja. Prenavljajoča se slovenska levica ima še nekaj časa, da se otrese nepotrebnega prahu in prispeva v volilno tekmo čim več konstruktivnosti (enako velja za desnico in ostale), s čimer mislim glede na prakso zahodnih demokracij, predvsem na že etablirane stranke (SD, LDS) in njihovo bolj pristno liberalno oz. socialno ponudbo, čeprav je od 11.10.2011 uradno znano, da bo levico popestrila še poosebljena Stranka Zorana Jankovića, ki še ne ve, ali bo kandidiral za predstavnika ljudstva. Za marsikoga bodo volitve biti ali ne biti, zato bo vse do kampanje in v njej zagotovo prašno. Da se bo kadilo še bolj, bo zagotovo dodatno poskrbela sedma sila, ki premore bore malo kritičnosti in refleksije – zato pravim »kruha in iger« nam ni treba!
Foto: Demokracija
