Minister za kulturo naj predlaga spremembo imena Kočevski Rog v Turjaški Rog. Kočevski knezi so bili stoletja njegovi lastniki, pa naj še nosijo krivdo za povojne poboje. Škofove zavode, od koder so jih vozili na Rog, naj se preimenuje v Rožmanovo taborišče. Rožman je itak vsega kriv!
Po svetu se razvnema polemika o nemškem koncentracijskem taborišču Auschwitz Oswieczin kot poljskem. Zaenkarat ni problem v njegovem značaju, morilcih in žrtvah, lahko pa to v perspektivi postane. O žrtvah verjetno nikoli, pač pa se z poudarjanjem lege taborišča na Poljskem to lahko v perspektivi zgodi. Vztrajanje na poimenovanju Poljsko koncentracijsko taborišče Aushwitz je mnogim tudi ideološko izjemno všeč in dobrodošlo, ker lahko tako mažejo katoliške in slovanske Poljake, ki imajo še to »nesrečo«, da imajo evropski levici neprimerno desno vlado. Ni problem, da je ta demokratično izvoljena, kar evropska z Junkerjem ne more trditi, problem je, da ni leva. To kar se dogaja v Romuniji in nenazadnje v Sloveniji s sodstvom, da govorimo o nespoštovanju mednarodnega prava na primeru Piranskega zaliva, je za bruseljsko »napredno in demokratično« kamarilo vse v redu. Ni pomembno kaj počenjaš, ampak v imenu kakšne in katere ideologije!
Spominjam se, kako je moj pokojni strokovni vzgojitelj v trenutku svojega partizanskega navdušenja predlagal poimenovanje Kočevskega Roga v Partizanski Rog. Po današnjem masovnem vedenju o tamkajšnjih masakrih nad nemočnimi reveži, bi bilo to sicer primerno, vendar bi organizatorji proslav Dražgoške bitke odločno protestirali in v Ljubljani bi izbruhnile demonstracije na čelu katerih bi skupina z Jankovićevo porušila spomenik narodni spravi. Kočevska morišča so gotovo neizbrisen madež na vodstvu naših »osvoboditeljev« (le kako si morejo zasluge za konec II. svetovne vojne pripisovati Rusi, Amerikanci, Angleži, ko je zmaga vendar naša, partizanska ?????), zato preimenovanje, kljub všečnosti nekaterim takratnim »voditeljem«, ni bilo izvršeno. Tudi danes so mnogi ogorčeni, da se o temu in številnih drugih moriščih govori. Obsojajo celo ministrstvo za kulturo, ki je dalo denar za film Hane Kastelicove o Hudi jami, ki kot za stavo pobira prestižne filmske nagrade. Zadnjo v Trstu od tržaške mladine! Res bi moral minister za kulturo odstopiti! Ponujamo mu častno rešitev. Naj predlaga spremembo imena Kočevski Rog v Turjaški Rog. Kočevski knezi so bili stoletja njegovi lastniki, pa naj še nosijo krivdo za povojne poboje. Tako bodo slej kot prej pripisovali poboje knezom Auerspergom! Škofove zavode, od koder so jih vozili na Rog, naj se preimenuje v Rožmanovo taborišče. Rožman je itak vsega kriv! Teharsko taborišče naj se preimenuje v Taborišče teharskih plemičev (nič hudega, če so bili njihovi predniki kosezi, po mnenju nekaterih zgodovinarjev edini pravi slovenski plemiči). Dol z klerikalno-fevdalno zalego, ki je toliko stoletij, vse do Kučana, zadrževala Slovence v temi in nevednosti. Živela dražgoška svoboda, resnica in strpnost! Dražgoše vedno in povsod!
Ne gre za kozerijo. V Hiši evropske zgodovine v Bruslju, uradni instituciji Evropske zveze, je slovenska osamosvojitev prikazana kot težnja po večji avtonomiji, kar pomeni, da nas smatrajo za del jugoslovanskega naroda, ki ga ni nikoli bilo, za egostično regijo Jugoslavije, ne pa za Slovence kot narod s starejšo kulturo, kot je belgijska. Krivi naj bi bili tudi za vojno na jugoslovanskih tleh, zlasti bosansko! Očitno je slovenska armada vdrla v ostale dele Jugoslavije. Državljanska vojna 1941-1945 je prikazana z dvoevrskim spominskim kovancem Franca Rozmana Staneta. »Artefakt« z morišča Huda jama« je edini simbol največje množične smrti na Slovenskem v tako kratkem času. Kaj pa, če bi artefakt proglasili za čevelj ustanoviteljice Mokronoga sv. Heme, ki naj bi bil do prve svetovne vojne v tamkajšnji cerkvi. Tako bi Evropi in svetu pokazali, da sta za vse grozote v Sloveniji kriva fevdalizem in katoliška vera, ki ju uteleša sv. Hema. Pokazali bi se kot evropski narod. Postali bi vzor za pravo (prirejeno) zgodovinsko resnico, ki je očitno v najboljši tradiciji duha Evropske zveze. Z njeno dokončno, evropsko zaukazano implementacijo doma, bi bilo slovenskih delitev konec. S potvarjanjem in ponarejanjem zgodovine nam bi zasijali neminljiva sreča in prihodnost. Kot nekdaj, ko smo imeli kruto sedanjost in (neulovljivo) večno zlato prihodnost.