Priznam, pred štirinajstimi dnevi sem za rezultat predsedniških kandidatov iz vrst desnosredinske opozicije tudi sam uporabil besedno zvezo “hladen tuš”. Kljub temu me je po volitvah do neke mere presenetilo zatrjevanje nekaterih akterjev na desni sredini sami o epskih razsežnosti njihovega (domnevnega) poloma 22. oktobra.
Zgodil se je prestiž
Seveda, dobra petina glasov, ki jo je opozicijska četverica (ali peterica) vknjižila, težko velja za uspeh. Pogori tudi v primerjavi z vsemi dosedanjimi predsedniškimi volitvami, celo s tistimi leta 1992, na katerih je absolutno kraljeval Milan Kučan. Toda zdi se mi, da je vendarle potrebno upoštevati kontekst. In ta je bil tokrat tak, da v vlogi favorita nismo imeli opraviti zgolj s priljubljenim dosedanjim predsednikom, marveč hkrati s prvim predsednikom sploh, ki se je vsaj malo potrudil za volivce desno od sredine. Glede na povedano ni bilo moč zares pričakovati, da bi desna sredina lahko posegla po volilni zmagi. In imel sem občutek, da so večino predvolilnega obdobja podobno razmišljali vsaj v največji opozicijski stranki in se jim skladno s tem ni zdelo vredno potratiti vse energije. Nekako je prevladala ocena, da bo šlo za tisti tip volitev, na katerih bodo ob favoritu imeli priložnost za promocijo predvsem politični igralci, ki sicer sodijo bolj v drugo ligo. Podobno se je recimo dogajalo na avstrijskih predsedniških volitvah leta 2010, ko sta ob nepremagljivem Heinzu Fischerju nastopila samo kandidata svobodnjakov in obrobne stranke kristjanov (njen kandidat je potem vknjižil spodobnih pet odstotkov). Po volitvah je sicer treba reči, da je pri nas svojo priložnost zares dobro izkoristil samo Andrej Šiško, ki si je naredil precej reklame. Za Gibanje za otroke in družine in Slovensko ljudsko stranko bo volilna polomija namesto promocije prej ovira kot promocija v že tako zahtevnem boju za vstop v parlament. Ljudmila Novak je nekje vmes predvsem naredila domačo nalogo.
Zakaj se je taktično verjetno pravilna zadržanost po volilni nedelji sprevrgla v razočaranje? Predvsem zato, ker se je izkazalo, da je bil drugi krog vendarle dosegljiv in da bi, kljub temu, da v njem ne bi bilo prave možnosti za zmago, že uvrstitev v finale prinesla ogromen prestiž. Ki je zdaj pač splaval po vodi, čeprav bi ga bilo možno doseči morda že s tem, da bi Romano Tomc poslali v ring prej in za spoznanje bolj zagnano. Skupna desnosredinska kandidatura bi bila kajpak še boljša, a je treba spet odkrito povedati, da tako daleč kot letos do nje ni bilo še nikoli.
Če pa je nauk prvega kroga, da ob hladnem razumu pri volitvah igra pomembno vlogo tudi prestiž, z vidika opozicije nikakor ni vseeno, kako se bo razpletel finale. Predstavljajte si zalogo prestiža, ki se bo nabrala, če bi se še en novi maziljenec, ki ga je levi esteblišment ustvaril tako rekoč iz nič, sprehodil do volilne zmage. Argument, ki ga je v teh dneh občasno slišati, češ da bi Šarčev uspeh skrajšal seznam “novih obrazov” za parlamentarne volitve leta 2018, je na prvi pogled vabljiv. A desnosredinska opozicija tako ali tako ne more računati na prodor, če ne zlomi uroka “novih obrazov” z nasprotnega pola kot takega in ljudem ne dopove, da gre od Pahorjeve do Cerarjeve vlade ravna črta istih vsebin v malenkost drugačni embalaži.
Vzhod ima ključe
Ob vseh bolečih spominih ponuja prvi krog predsedniških volitev nekaj dobrodošlih informacij o trenutnem slovenskem volilnem zemljepisu. Na parlamentarnih volitvah bi utegnila biti opoziciji v prid nekakšna utrujenost, celo pasivizacija tistega dela volilnega telesa v osrednji Sloveniji, predvsem v Ljubljani in okolici, ki je levi sredini s svojo nadpovprečno podporo prinesel zmago 2008 in 2011. Ni sicer moč reči, ali gre za to, da je te volivce nagovarjal zlasti Zoran Janković, ali pa gre res že za zasičenost z recikliranjem vedno istega pod krinko “novih obrazov”. Toda ključe do preboja ima očitno v rokah (severo)vzhod države, ki je odločil referendum o drugem tiru in najbolj podprl Boruta Pahorja v prvem krogu. Gre prav za tisti del Slovenije, kjer so robovi političnih izbir najmanj ostri in kjer so si volivci v zgodovini tudi največkrat premislili. Prav zato je precejšen politični dosežek Janeza Janše in SDS, da sta v teh okoljih zmagovala neprekinjeno od leta 2004 do leta 2014, ko sta oddala ogromno glasov in je tukaj triumfirala SMC. Zato bo morda ključen odgovor na vprašanje, kaj bi lahko prineslo uspeh v teh krajih. Zdi se, da ob nekakšni štajerski varianti sredinskosti na severovzhodu najbolj cenijo ljudi akcije (za kakršnega jim je svoje dni očitno veljal Janša) in vtis bližine navadnemu državljanu.
P. S. Potencialna spodbuda za slovensko desnosredinsko opozicijo prihaja ta vikend s Slovaške. V zelo podobnem okolju, kot je naše, je levosredinski premier Robert Fico v soboto doživel najhujši poraz, odkar se je zavihtel na premierski stolček. Na pokrajinskih volitvah je opozicija zmagala v petih od osmih pokrajin, tudi v dosedanjih trdnjavah Ficove Smeri, kjer je premier dolga leta kraljeval s svojim levim populizmom. Zmagovalka je koalicija klasičnih liberalcev in krščanskih demokratov.
