Volitve v sosednjih državah so zanimiv dogodek. Za Slovenijo pa so volitve na Hrvaškem še posebej zanimive (lahko tudi poučne), ker imamo skupno administrativno, kulturno in pravno dediščino.
Ne glede na to, da so v obeh narodih številni, ki imajo večvrednostne komplekse napram sosedom, je zgodovina bivanja v skupni državi od Avstro-ogrske do SFRJ vzpostavila podobne vzorce vedenja v politiki in tudi v družbenem življenju nasploh. Veliko »skupnih imenovalcev« se je vzpostavilo ne da bi se jih zavedali, ker se ljudje podobnih nazorov in vrednot podobno prilagajajo zunanjim vplivom.
Po odlični predvolilni analizi hrvaških volitev Aleša Mavra, ki jo je Časnik objavil na dan volitev, sem si jaz izbral lažji del. Biti general po bitki.
Na včerajšnjih volitvah so zmagali vsi razen Zorana Milanovića in njegove Narodne koalicije ter hrvaške desnice zbrane v Domovinski koaliciji in koaliciji POMAK. Mnogo potencialnih volivcev poražencev ni prišlo na volitve. Zasluge za to ima Milanović s svojimi predvolilnimi eskapadami ter nesposobnost desnih strank, da poleg razkazovanja nacionalizma in protikomunizma, nagovorijo svoje volivce z verodostojno politiko.
Nekateri podporniki poražencev so takoj po tem, ko so bili znani rezultati volitev, fantazirali o veliki koaliciji. Postkomunisti (med vrsticami celo Milanović), da bi pridobili vsaj nekaj vpliva in delovnih mest na nacionalni ravni, podporniki desnice pa, da bi imeli zaradi kompromitacije HDZ-ja kaj več možnosti na naslednjih volitvah. Ker politični nasprotniki poražencev niso neumni, za veliko koalicijo ni nobenih možnosti.
Obliž za desnico je izvolitev kulturnega ministra Hasanbegovića na listi HDZ s preferenčnim glasovi ter uspeh samostojne liste generala Željka Glasnovića v volilni enoti za diasporo. Uspeh slednjega je HDZ-ju pokazal do kje se še lahko pomakne proti sredini, da se mu ne bi začeli osipati glasovi na desnici.
Zmaga HDZ je predvsem zmaga Andreja Plenkovića, ki si je s temi volitvami pridobil izjemen politični kapital. Pokazalo se je, da sta karizma in vtis verodostojnosti kandidata za predsednika Vlade pomembnejši, od vtisa politične širine, ki ga daje koalicija. Gospodarski program HDZ pred volitvami je poln lepih besed a skoraj brez konkretnih ukrepov, kar pa je volivcem očitno všeč. Plenković je z nekaterim znotraj strankarskimi kadrovskimi potezami pokazal, da ne bo dovolil, da ga strankina administracija in zaslužni člani usmerjajo. Njegov glavni tajnik stranke je Gordan Jandroković, ki ga poznamo kot zunanjega ministra v mandatu ko sta hrvaško vlado vodila Ivo Sanader in Jadranka Kosor. Da nameravata Plenković in Jandroković obvladovati stranko, kaže že obrobna vest iz povolilnega slavja: v volilnem štabu ni bilo dovoljeno točiti alkohola, zmagi so nazdravljali s sokom in vodo.
Most in Božo Petrov so prav tako zmagovalci volitev in zelo verjeten koalicijski partner HDZ. Še posebej, ker pogoji za koalicijo, tako imenovana jamstva, ki jih je že pred volitvami zahteval Petrov niso nekaj česar HDZ ne bi mogla izpolniti. Pogoji so:
- Znižanje proračunskega financiranja političnih strank in bolj transparentno financiranje iz drugih virov (ker bo to najbolj prizadelo bodočo opozicijo, HDZ verjetno ne bo kompliciral),
- Možnost dodelitve preferenčnega glasu trem kandidatom in ne le enemu,
- Znižanje naročnine na HTV,
- Ukinitev davka na podjetje za mala in srednja podjetja (to je razmeroma nizka davščina, ki se plačuje enkrat letno),
- Sprememba zakona o izvršbi, ki bi otežila metanje dolžnikov iz edinega stanovanja,
- Revidiranje sporazuma z EU in razglasitev izključne ekonomske cone na Jadranu.
Prav zanimivo je, da informacija o zadnji zahtevi (edini neizvedljivi, pa ne zaradi Slovenije, ampak zaradi EU) ni prodrla v slovensko javnost. Verjetno zato, ker novinarji, ki pri nas pokrivajo hrvaško še lokalnih časopisov ne berejo ali pa, ker jih lokalni (para-udba) prišepetovalci niso opozorili na to podrobnost. Špekuliram, da je ideja v zvezi z izključno ekonomsko cono plod južno dalmatinskih lobistov in izvorno s Piranskim zalivom nima zveze. No, »pomorska« orientacija Petrova in vse večji vpliv Jandrokovića, na relaciji Slovenija Hrvaška (vsaj glede odprtih vprašanj) obeta kvečjemu status-quo.
Teoretično lahko Plenković sestavi Vlado tudi brez podpore Mosta. Za to bi moral Ivanu Viliboru Sinčiću iz njegove koalicije Živi zid izpuliti vsaj tri glasove, kar je lažje in ceneje kot pa pridobiti tri poslance istrskega IDS. Manjšinci bodo tokrat podprli relativnega zmagovalca, še posebej ker je Milanović imenoval pred volitvami Srbe za peščico bednikov. Vseeno menim, da se bodo v HDZ hitro zmenili z Mostom. Tudi zato, ker se je nekaj ključnih politikov v Mosta (na primer Vlaho Orepić) že dodobra navadilo ministrovanja.
Za konec še nekaj o tem, kako se prikazuje Hrvaška politična stvarnost v slovenskih medijih. Ker je pri nas celotna medijska scena prepredena z družbenopolitičnimi delavci zavezanimi dediščini nekdanjega režima, je jasno, da je navijaštvo za hrvaško levico očitno. Zato tudi tolikšno veselje ob politično brezpredmetnem uspehu Živega zida oziroma točneje koalicije zbrane okrog tega gibanja, ki pa ni tako ideološko profilirana kot na primer pri nas Združena Levica. Koalicija Živega zida je koalicija konkretnih protestnih programov nastalih iz ogorčenja nad prisilnim izseljevanjem dolžnikov iz njihovih domov, ekonomske nemoči oseb, ki so se zadolžili v švicarskih frankih in ekonomskega nacionalizma, ki ga promovira profesor Lovrinović. Strateško si z njimi kot z zavezniki ne more pomagati nobena oblast.
Ko prebiram odzive na rezultate volitev po internetnih forumih opažam, da »para-udba« v tolažbo razočaranim slovenskim levičarjem, plasira ideje o skorajšnjem bankrotu Hrvaške in pa reciklirajo se obtožbo z lanskih volitev, da je Most transmisija hrvaških škofov, kar so seveda prazne marnje. Gospodarski položaj Hrvaške ni rožnat in življenjski standard bo še dolgo 20%-30% pod slovenskim. Ampak država ima presežek v plačilni bilanci (resda manjšega kot Slovenija) in država je zadolžena tudi v domači valuti. Zdravje javnih financ Hrvaške je bližje Sloveniji kot Grčiji. Kar zadeva gospodarsko politiko, je Plenković nepopisan list papirja. V primerjavi z Oreškovičem tudi nima kdo ve kakšnih voditeljskih in poslovnih izkušenj, se pa je že do sedaj pokazalo, da zna prisluhniti dobrim svetovalcem. Če se je kot evropski poslanec tudi kaj okužil z EU mantro o potrebi po vse večji mednarodni konkurenčnosti gospodarstva, je možno, da bi nas v prihodnje Hrvatje začeli dohitevati tudi glede življenjskega standarda.