Miškovićev hotel, katarska džamija, srbski NK Olimpija in zdaj še KK Cedevita Olimpija

Državo nam upravljajo Bruselj, stari komunistični lobi ter balkanske naložbe sumljivega izvoraV času začetkov samozavedanja našega naroda so bili naši predniki podložniki tujih oblastnikov. Zapovedi in prepovedi smo sprejemali v tujem, nam arhaično zvenečem jeziku. Celo konj je navodila sprejemal izrecno v vladajoči govorici, saj je veljal za ugledno žival. Našim prednikom se je zato jasno vtisnilo v nezavedno, da je naš kmečki jezik podrejen, nevreden celo konja, kaj šele gospodarja.

V vseh teh stoletjih Slovenci nismo veljali za upravitelje. Ne želim reči, da ni bilo v tem času za naš narod storjenega nič dobrega. Pa vendar se nismo mogli uriti kot upravitelji dežele, davkov in kapitala. Seveda je bilo nekaj svetlih izjem – toda premalo, da bi v našem narodu zasijala upraviteljska luč.

Po drugi svetovni vojni pa je še teh nekaj slovenskih upraviteljev izgubilo možnost upravljanja kapitala. Upraviteljska mesta so zasedli ljudje, za katere je vojaško-komunistična oblast menila, da so se izkazali v vojni. Ti posamezniki niso imeli nikakršnih izkušenj s praktičnim upravljanjem. Svoj primanjkljaj so nadomeščali s strahovlado.

Med njimi je bilo tudi nekaj izobraženih ljudi, ki so mislili, da znajo izračunati, koliko kave bodo popili prebivalci Jugoslavije, koliko kruha bodo pojedli, koliko kozmetike porabili, koliko motik in lopat zamenjali itd. Na podlagi teh izračunov so gradili tovarne, ki bi proizvedle dovolj dobrin, a ne preveč, da ne bi prišlo do konkurence.

Slovenci nismo imeli možnosti naučiti se upravljanja države in kapitala

Ljudje so v teh tovarnah delali, kupovali izdelke iz drugih tovarn, medtem pa – bodimo pošteni do sebe – ilegalno uvažali dobrine iz sosednjih držav, v katerih je vladal »gnili kapitalizem«, ker je bilo tam več izbire in ceneje. Po samo nekaj desetletjih se je jasno izkazalo, da je bilo plansko gospodarstvo utopija, ki se je sesula sama v vseh komunističnih državah po Evropi.

To so zgodovinski razlogi, da se Slovenci nismo imeli možnosti naučiti upravljanja države in kapitala – kar pa se nam zelo pozna. Tudi zdaj se najdejo pozitivne izjeme, ki pa zopet niso tako razširjene, da bi spremenile celotno sliko. Mnoga slovenska podjetja so v devetdesetih imela velike možnosti, da se razvijejo in da postanejo ključni igralci ne samo v Sloveniji, temveč tudi mnogo širše. Osebno menim, da je novomeški Krki to uspelo. Uspelo je še komu in tudi nekaterim zasebnim podjetjem. Vendar so to le izjeme. V glavnem se je jasno pokazal primanjkljaj veščin upravljanja države, davkov in kapitala.

Državo nam upravljajo Bruselj, stari komunistični lobi ter balkanske naložbe sumljivega izvora.

Naša država nima jasnih smernic, da bi državljani vedeli, kaj bi radi kot dvomilijonska populacija počeli. Povsod smo po malo, vendar nikjer specifično. Medtem pa tuji kapital prevzema slovenski ponos. Kitajci prevzamejo Gorenje, Francozi Adrijo Mobil, Nemci Adrio Airways, Švicarji Lek, Hrvati Mercator in prehransko industrijo itd. Državo nam upravljajo Bruselj, kar je verjetno manjše zlo, stari komunistični lobi, ki si je v svojih časih nabral kapital, ter balkanske naložbe sumljivega izvora.

Če doslej nismo uspeli sprevideti, nam Ljubljana še toliko bolj jasno kaže realno sliko. Miškovićev hotel, katarska džamija, srbski NK Olimpija in zdaj še KK Cedevita Olimpija.

Menim, da Slovenija nikakor ne potrebuje toliko politike. Zadoščali bi dve ali tri močne stranke, manjši državni zbor, manj vladnih služb, svètov in agencij. Potrebovali pa bi večjo angažiranost tistih ljudi, ki so s svojim delom dokazali, da so uspešni pri upravljanju in ob tem družbeno odgovorni. Teh pa je v Sloveniji za vodenje dveh milijonov ljudi povsem dovolj. Treba jim je le dati priznanje in prostor, da bi imeli večji vpliv na upravljanje države. Skupaj z manjšim številom izvoljenih politikov bi lahko našo deželo usmerjali v blagostanje, pravičnost in varnost za vse prebivalce.