… je eden najpogostejših stavkov, ki se je po nedeljskem referendumu pojavljal na Facebooku ob objavi rezultatov referenduma o ZZZDR. O tem, kdo komu govori, naj ga bo sram, je bilo že toliko povedanega, a dejstvo ostaja, da je dobršen del tistih #ZA dokazal svojo strpnost, naprednost, razsvetljenost, modernost in moralo, primerno letu 2015, s tem, da se je s svojim načinom govora med in po kampanji spustil na raven tistih primitivnih #PROTI, ki vseskozi veljamo za netolerantne in, uhuhu, hudobne! »Povejte, kdo je bil proti, da zbrišem 63% friendliste.« Ampak dobro, to je že cliché, nikomur več se ne da brati o tem in vsi smo krvavi pod kožo, vsakdo se lahko zmoti. Kdo smo vsi, da sodimo.
Te vrstice so namenjene predvsem zahvali. Če bi mi kdo v soboto rekel, da je biti član volilnega odbora »ful dobra izkušnja,« bi se mu smejala. Ampak surprise surprise, v nedeljo sem res bila del volilnega odbora in ja, da 7 ur sediš in se, ko ni volivcev, pogovarjaš s sočlanoma odbora o tem, kakšna megla je zunaj, res ni pretirana izkušnja. Zbudil si se pravzaprav takrat, ko je bilo treba iti od hiše do hiše k tistim, ki so prosili, naj jih volilni odbor obišče na domu, da oddajo svoj glas. Sam sebi se zdiš brezzvezen, ko vidiš starejše ljudi, ki se komaj premikajo, potrebujejo dve minuti, da ti odprejo vrata hiše, kaj šele, da bi jasno napisali svoje ime, ki se jim roka tako trese, da s težavo karkoli obkrožijo, pa jim začuda ni vseeno, ali volijo ali ne. Ob pogledu nanje mi je bilo takoj jasno, da jim ne preostane veliko več kot pet let življenja in da kakršenkoli rezultat bi že imel referendum, od njega sami ne bodo čutili prav nobenih posledic, ne dobrih ne slabih. Zakaj se potem sploh prijavijo na volitve, ki se jih, po pravici rečeno, bolj malo tičejo? Well, here’s the answer: ker se zavedajo, kaj lahko tako cinično oblikovan zakon prinese naslednjim generacijam, ker si ne želijo, da bi si država prek manjšine po svoje, po modi, po letnem času, po trenutni volji, po ceni bencina, /…/, definirala nekaj tako pomembnega, kot je institut družine. In če kdo ni imel pretirano lepega otroštva pred 85–90 leti, so bili to ravno ti starejši, ki so v nedeljo volili. In če kaj, je to veliko, plemenito in nesebično dejanje. Pa naj se vam še tako upira.
Na tem mestu bi se zato rada zahvalila vsem starejšim, ki ste glasovali bodisi na domačem naslovu bodisi ste si vzeli čas, da ste na to megleno in mrzlo nedeljo počasi, a vztrajno prišli do pripadajočega volišča in oddali svoj glas, kakršenkoli je že bil.
#Sram vas bodi pa vse vas mlade, ki ne glede na izid referenduma nosite posledice svojih odločitev, tiste #proti in tiste #za, samooklicane napredneže, ki še prve lekcije napredka v 21. stoletju niste razumeli: demokracije, temelja današnjega soodločanja državljanov in tako propagiranih človekovih pravic. Ali je slučajno kak politični sistem danes bolj cool in bolj 2015 kot demokracija? Socializem à la ZL? So 1970’s. Očitno ste tako napredni, da se še do volišč niste odpeljali, kaj šele, da bi šli bolni, z vsemi možnimi sklepnimi bolečinami, parkinsonovo boleznijo, s palico, ki vam sploh dopušča hoditi, in v tem mrazu, da bi vsem nam, srednjeveškim ne-cool nazadnjakom #proti, z obkroženo glasovnico zavpili, kako strašno veliko vas je #ZA. Ne štekate niti osnovne vrednosti demokracije, za katero so se vaši lastni starši borili pred 25 leti, pa bi radi z iPhona pridigali o tem, kaj je napredno in kaj spodobno leta 2015, kaj normalno in kako nekateri ne razumemo zakonov narave in morale?
»No pasarán!«
Dixi.
Sana Rudež
