14. člen Ustave v povezavi s 14. členom EKČP in Protokolom št. 12 EKČP zavezuje zakonodajalca, da spoštuje enake pravne položaje in razlikuje med različnimi.
Zakonodajalcu torej ne prepoveduje, da bi položaje pravnih subjektov urejal različno, prepoveduje le, da bi to počel samovoljno, brez razumnega in stvarno upravičenega razloga. Moder zakonodajalec bo najprej presodil ali je to kar želi spremeniti, dejansko potrebno spremeniti. Naravno stanje prakse, v našem primeru družinske zakonodaje, zahteva preučitev in precizno refleksijo, ne pa ad hoc sprememb, ki jih v najboljšem primeru lahko označimo za socialni eksperiment.
Večji del izvajanj zagovornikov spremembe družinske zakonodaje se vrti okrog odprave krivic istospolnim parom. Svoje zahteve utemeljujejo s sociološkimi spremembami in sodobnimi razvojnimi trendi globalne družbe ter zatrjevano odpravo neustavnosti trenutnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kar zavajoče povezujejo z ugotovljenimi neustavnostmi s strani Ustavnega sodišča, ki pa se nanašajo zgolj na ZRIPS, v nobenem delu pa ne na ZZZDR.
V pluralni, demokratični družbi ostaja odprto soočenje mnenj v javnem prostoru indikator stopnje demokracije. V primeru spreminjanja družinske zakonodaje, o kateri bomo odločili volivci na referendumu, pa smo zagovorniki pravic otrok in družin z uporabo političnih orodij kot je deklaracija Sveta Evrope proti referedumu s strani SMC, SD in ZL, že v naprej diskvalificirani in pri mnogih ustvarjalcih javnega mnenja označeni kot ksenofobi in nestrpneži. Dejstva govorijo seveda drugače, in imenovane postavljajo na laž.
Ne gre spregledati dejstva, da so se predlagatelji sprememb družinske zakonodaje za razliko od zadnjega poskusa sprememb družinske zakonodaje v letu 2012, tokrat izognili soočenju argumentov v polju strokovnega diskurza.
Že iz pripravljalnega obdobja zakona, ki ni omogočilo javne razprave je razvidno, da moč argumenta ne bo imela zadnje besede. Tokrat gre za uporabo argumenta moči.
Da v argumente in strokovno razpravo zagovorniki ne verjamejo, pove že preprosto dejstvo da je Društvo psihologov zgolj ponovilo svojo izjavo iz leta 2011. Čeprav se je od takrat v polju strokovnega raziskovanja, izvedlo nekaj odmevnih in kvalitetnih raziskav.
Omenim naj le odmevnejše sociološke študije prof. Regnerusa, z raziskavo New Familiy Structures Study; profesorja socialnega dela Lorena Marksa, ki je za znanstveno revijo Social Science Research izvedel študijo Same sex parenting and children’s outcomes, v kateri je analiziral študije Ameriške psihološke zveze ter odkril da gre v 77% za neverodostojne, večinoma prirejene študije, s selektivno uporabno znanstveno kritičnega aparata. Pogostejše čustvene težave otrok pri odraščanju v istospolnih skupnostih ugotavlja tudi profesor sociologije Donald Paul Sullins.
Navedeni izsledki govorijo prav nasprotno od ugotovitev Društva psihologov, ki navajajo, da za razvoj otrok ni razlik če živijo v družinski skupnosti z očetom in mamo ali homoseksualnih in lezbičnih skupinah. Te so, po njihovo, glede učinkov na otrokovo rast in razvoj primerljive družini očeta, matere in otrok.
Na podlagi navedenega je odmik zagovornikov v polje pravne prisile razumevanja človekovih pravic pričakovan. Poenostavljeno gre za to, da želijo zagovorniki redefinicije družine določiti vsebino in pojem človekovih pravic v skladu s svojim razumevanjem. Tokrat s sklicevanjem na človekove pravice odraslih, gejev in lezbijk.
ESČP je v različnih nedavnih razsodbah (Schalk in Kopf proti Avstriji, in Haemaelaeinen proti Finski) ugotovilo, da istospolna poroka ne spada v nabor človekovih pravic, na katere so se sklicevali omenjeni istospolni pari, zlasti na 8. in 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Evropsko sodišče za človekove pravice je s tem implicitno določilo da spada istospolna poroka med posebne okoliščine, zaradi katerih se ni mogoče sklicevati na 8.člen konvencije.
Menim da je ESČP imelo v mislih več izmed navedenih okoliščin, še posebej del v katerem 8.člen EKČP omenja zavarovanje zdravja ali morale, in zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi.
Nesporno je, da bi z ugoditvijo tej zahtevi LGBT lobiji zahtevali posvojitve ter celo vrsto drugih pravic, posebej še uvajanje teorije spola v šolstvo, in javne ustanove, kar skozi stranska vrata uvajajo celo nekatere osnovne šole pri nas, MOL s certifikati LGBT prijaznim ustanovam, pa povsem odkrito.
Potrebno je opozoriti, da se redefinicija družine, ki z vsemi stranskimi posledicami pomeni uvajanje socialnega eksperimenta v Sloveniji dogaja pod vodstvom koalicije in dela opozicije. Gre za evidenten poskus enormne prekoračitve mandata zakonodajalca, za prekomerno in nesorazmerno poseganje države in politične oblasti, ki si želi podrediti simbolni status podeljevalca pravic državljanom, ki nam, zaradi tega ker smo ljudje, pripadajo že same po sebi.
Način, da vlada preko politične moči, s preglasovanjem zaukaže novo družbeno normo, medtem ko lahko kot taka na simbolni ravni le potrdi obstoj na človekovo osebo vezanih pravic, ki jih ima vsak državljan, je poskus vpeljave novega totalitarizma.
Ta zlorablja okvir večjih družbenih sprememb in procesov, posebej globalizacije.
V sodobni evropski družbi je družina očeta, matere in otrok še vedno osrednji civilizacijski simbolni prostor, nujen za optimalen razvoj človekovih naravnih danosti. Tak razvoj v totalitarnem sistemu ni mogoč, in kot pravi Kant, je človek lahko obravnavan le kot cilj, nikoli kot sredstvo, v čemer je bistvo človekovega dostojanstva, na katerem temelji duh človekovih pravic.
Teh pa ni mogoče vsebinsko opredeliti, če prej ne vemo, kaj je univerzalno prisotno v vseh ljudeh, in od njih neodtujljivo.
Zahteva po priznanju človekovih pravic je postavljena v samo jedro evropske zavesti.
Pravic ki so neodtujljive vsakemu človeškemu bitju, rojenem v času in prostoru, so z njim v nujni zvezi ter od njega neodtujljive. Izvorni seznam človekovih pravic najdemo v Lockovi antropologiji, ki se izvorno navezuje na Aristotela.
V Nikomahovi etiki je po Aristotelu definicija človeka tudi temelj etike, saj je dobro (in osrečujoče) ravnanje tisto, ki v polnosti udejanja ali uresničuje zmožnosti, ki jih ima človek po svoji naravi (Nik.et., I,13). Človekove pravice so tako instrument, ki ščiti svobodo, v kateri posameznik polno udejanji svoje naravne zmožnosti.
Iz takšnega razumevanja izhaja, da morala v besedilih evropskih pravnih aktov ni samovoljno ali poljubno določen pojem te ali one družbe, kot meni dr. Šušteršič.
Če pogledamo filozofsko izpraznjenost in sociološko neartikuliranost argumentov zagovornikov redefinicije družine, lahko ugotovimo, da gre pri slednjih za temeljni nesporazum, in da so v njihovem diskurzu človekove pravice razumljene kot pravica posameznika, da počne kar hoče, ohlapna meja ki jo ob tem upoštevajo, je nedorečena svoboda drugega posameznika, pogosto poljubno interpretirana in upoštevana in kot taka ne more varovati koristi šibkejših, posebej ne otrok.
Otrok ne sme postati predmet pravice koga drugega, ampak je kot nosilec človekovega dostojanstva, hkrati nosilec neodtujljivih pravic, ki so v samem bistvu vezane na človeško naravo.
Koristi in pravice otrok nedvoumno ostajajo nad interesi in željami odraslih, zato je potrebno sporno novelo zavrniti.
Franci Donko, teolog, filozof in socialni delavec
