Pismo bralca: Bivši predsednik pobegnil s seje

Milan KučanPreprosti naslov, ki nič ne pove o tem kateri bivši predsednik, s katere seje, kdaj in kako je pobegnil. Iz naslova tudi ni mogoče razbrati zakaj je pobegnil. Zakaj bi bili odgovori na gornja odprta vprašanja pomembna in potrebna, saj so tudi na sami seji bila prioritetna proceduralna »vprašanja« in že znana dejstva o zločinskosti udbe, ne pa pričakovani odgovori povabljenega bivšega predsednika o spregi med udbo in takratno oblastjo, ki jo je usmerjala komunistična partija katere predsednik je povabljeni bil. Namesto, da bi bivši predsednik Milan Kučan odgovarjal na vprašanja članov komisije z dolgim imenom o nekakšnih pravicah, jo je jadrno pobrisal iz sejne sobe takoj, ko je podal svoje »tehtne« pomisleke o verodostojnosti teme razprave in svoji nevpletenosti v zločinske rabote nekdanje udbe, pri nas v Sloveniji po številnih preimenovanjih imenovane SDV.

Zakaj ta uvod? Ker tema ni bila drugorazredna in ker je o temi razpravljala komisija zakonodajnega telesa države, torej bi morala biti vzeti zelo resno in zelo odgovorno za vse udeležence. Odgovorno in tehtno so razpravljali samo nekateri posamezniki kot predsednica ga. Irglova, poročevalec o gradivu, g. Leljak, hrvaški pričevalec, katerega imena si nisem zapomnil in g. Franc Breznik. Slednji je po mojem prepričanju podal zelo dober prikaz dejanske narave komunizma, ki ga pri nas še vedno nismo uradno obsodili kot zločinskega, ker nismo za zločine storjene pod bivšo oblastjo še nikogar obsodili, kot je svet obsodil vodje holokavsta. Moteče je bilo pa neprestano vpletanje »proceduralnih vprašanj« tov. Potrate, ki je zavestno in namerno s svojim govorjenjem, onemogočala resno razpravo, žalila vse drugače misleče o temi in ni bila pripravljena sprejeti dokaznega gradiva niti kot osnovo za razpravo.

Ne znam si predstavljati, da bi bilo možno na takšen način, kot je potekala razprava na seji državne parlamentarne komisije zvečer in ponoči 11.3.2014, razpravljati o pravkar minuli ujmi, ki je prizadela Slovenijo. Ja, imeli smo vremensko ujmo, snegolom zaradi žleda. Mediji so več dni poročali o težavah, ki jih je snegolom in povodnji povzročale ljudem in o požrtvovalnosti vseh, ki so tako ali drugače pomagali prizadetim. Poročali so o bistvu teme! Nisem zasledil, da bi mediji ob tem poročali o »proceduralnih« vprašanjih ujme, oziroma »modrovali« ali je potrebno o tem sploh smotrno poročati, na kakšen način, kakšno stališče in sklepe do ujme zavzeti oziroma sprejeti, in ali tema morda sploh ne spada v poročila »medijskih komisij«. Tudi nisem zasledil, da bi kateri vabljeni poročevalec na temo ujme razpravljal, ali se naj govori o snegolomu, žledu, povodnji, ali bi bilo morda celo pred poročanjem bolje proučiti še kakšno drugo razlago teme, češ, da o vremenski ujmi gradivo ni dovolj dobro pripravljeno, je nepopolno, pomanjkljivo in končno ali je v Sloveniji vremenska katastrofa sploh bila. Tudi nisem zasledil, da bi kateri poročevalec o vremenskih težavah prizadetih ljudi, potem ko je podal svoj »ekspoze« pobegnil iz studia, ne da bi odgovarjal na številna odprta vprašanja trpljenja prizadetih ljudi.

Zakaj je takšna primerjava potrebna? Zato, ker me je sram kot državljana, da v samostojni in demokratični Sloveniji bivši predsednik »brani«, ob razpravi o zločinskosti udbe, svojo nevednost vpletenosti oblasti, ki jo je kot predsednik centralnega komiteja komunistične partije usmerjal. Še huje in bolj sramotno je, da je bivši predsednik pobegnil iz sejne sobe takoj po svojem »ekspozeju« in ni hotel odgovarjati na vprašanja zaradi katerih je bil povabljen. Prepričan sem, da so člani, vsaj nekateri, hoteli od Milana Kučana (ne vem zakaj ga moramo naslavljati z »bivši predsednik«) zvedeti, kakšna je bila v času, ko so se zločini dogajali, sprega med udbo in vodstvom komunistične partije. Občutek sem imel, da se je vsakih vprašanj bal in je zaradi tega sejo strahopetno zapustil.

Mislim tudi, da je sramota, da imamo v parlamentu posameznike, poslance, ki se niso pripravljeni soočiti z resnico in krivdami naše preteklosti, jo razčistiti in spravno ter pietetno zaključiti, ampak na vse mogoče načine zakonsko in »proceduralno« spravo ovirajo tudi tako, da blokirajo in otežuje dostop do osiromašenega arhiva udbovskih dosjejev in nasprotujejo referendumu za odprtje arhivov brez »čejev« arhivske komisije. Vse to me spominja na boljševiške manire preusmerjanja pozornost na manj pomembna vprašanja trenutnega stanja države, kot da nismo del Evropske unije, Nata, in da se nismo ob osamosvojitvi večinsko odločili za večstrankarski sistem demokracije, ki državljanom omogoča, da o pomembnih vprašanjih odloča neovirano tudi na referendumu. Česa se trenutna oblast boji in zakaj skuša izražanje volje ljudstva z referendumom onemogočiti in zakaj blokira tudi razprave parlamentarnega telesa ter sprejetje sklepov, ki bi pripomogli k razkritju udbovske rabote ter tako pospešiti sprejetje iskrene sprave. Namesto, da bi levi in desni politiki pozivali manj zainteresirane državljana naj s svojim glasom omogočijo referendum o arhivih, da jim bo jasno kaj ljudstvo hoče od svojih predstavnikov, leva opcija referendumu nasprotuje.

Ker je bila seja prekinjena, si želim, da bi se na nadaljevanje seje ponovno vrnil Milan Kučan in tako spral s sebe madež strahopetnega pobega s seje 11.3.2014, in da se bi seje udeležili tudi drugi vabljeni, ki jih na zadnji seji ni bilo.

Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale

Foto: Urad bivšega predsednika