V državnem zboru sta bili ob razpravi o sanaciji bank na pladnju dva koncepta, dve slabi »rešitvi«. Za obe rešitvi, tako stečaj kot nadzorovano likvidacijo dveh privatnih bank, pa je bilo poudarjeno, da sta strokovni. Vendar si s strokovnostjo post festum davkoplačevalci nimamo kaj pomagati. Oziroma obratno. S tovrstno strokovnostjo, kot je zdaj prišla na plan, bomo le pomagali bogatašem in privilegirancem, da ostanejo anonimni. Sklep o tem, da se razkrijejo imena namreč ni bil izglasovan.
Krhkost in zloraba demokracije
Ob tem pa se je pokazalo še nekaj, kot je že davno tega ugotovil F.A. Hayek. Pokazala se je namreč, kot pravi. velika krhkost demokracije in »zmotnost prepričanja … da oblast ne more biti samovoljna, dokler jo nadzorujemo z demokratičnimi postopki. Vendar za to ni nobenega pravega dokaza. Večinska demokratična oblika vladavine, ki je zelo homogena in doktrinarna je prav tako zatiralska kot najslabša diktatura. Zato modno govorjenje o demokraciji kot glavni vrednoti ni povsem nenevarno«. Naj dodamo: posebej nevarno pa je tedaj, ko imamo, kot je to slučaj v Sloveniji, opravka z nesvobodo medijev.
Krhkost oziroma pokvarljivost demokracije se zato izrazito in vse bolj kaže tudi v Sloveniji. Resnici na ljubo, se namreč v DZ ni zgodilo prvič, da sta bili resnica in pravica izglasovani, ne da bi bila ugotovljeni. Čemur pa se v našem primeru seveda ni čuditi. Razkritje najslavnejših imen slovenske tranzicije, tovarišev, ki so v zavetju Kučanovega Foruma 21 z državnim denarjem, ustvarili obe banki za lastno privatizacijsko samopostrežbo, bi seveda dodatno razgalilo Kučanov tranzicijski model, ki ga on sicer vztrajno in izmuzljivo pripisuje drugim. Čeprav je, kot smo slišali v Državnem zboru, na otvoritvi ene od obeh bank leta 2001 s tovariši in s šampanjcem temu modelu nazdravljal prav on. Da se kaj takega dogaja je možno le v Sloveniji, kjer ga še nihče, najmanj pa ljudstvo, ni pozval na odgovornost in h kesanju za vse kar je za Slovenijo in Slovence »dobrega opustil in slabega storil«. Bilanca tega je vznemirljiva in zavidljiva, manjka samo računovodja, ki bi mu (do)končno izstavil račun. To pa bi seveda morali biti mediji, ki pa jih večinsko obvladuje prav on.
Bančna tajnost in natura 2000
Stranka SD, katere predsednik Igor Lukšič gromovniško kliče po očiščenju in pomlajenju in s pomočjo tega izrazito vodi v javnem mnenju, bi seveda morala po definiciji biti pri razkrivanju prevar in njihovih akterjev avantgardna. Žal pa smo v Državnem zboru videli njeno avantgardnost v prav nasprotni smeri. Na seji je bila vodilna v obratnem početju – v zahtevah po prikrivanju in tajnosti podatkov.
Zato seveda presenečenja tudi po njeni zaslugi ni bilo, kajti odločilo je (pre)glasovanje. Nekdo je duhovito pripomnil, da je treba Naturo 2000 razširiti na območje »naših«, kajti nekateri – če in kadar so resnično »naši« so zaščiteni kot kočevski medvedje. Očitno se zdaj pravica do zaščite te in tovrstne novodobne tovarišije prevaja in transformira v samo bit slovenske socialdemokracije.
Žal pa večino teh dogajanj običajni ljudje sprejemajo le kot burko ali gledališko predstavo in na marsikaj pozabljajo. Celo vstajniki so pozabili na volilni sistem, ki je pogoj sprememb, na boj proti korupciji, ustavo, referendume, na bančni rop in na številna vstajniška gesla.
Hišne preiskave in ukinitev Pogledov Slovenije
Ob dogajanju v parlamentu, ali prav zaradi njega, so odjeknile hišne preiskave na osnovi anonimne ovadbe. Dosegle so svoj namen, čeprav se je v 24 urah prah polegel in je zdaj na dlani, da so bile namenjene zasenčenju dogajanja v Državnem zboru. Cilj je bil dosežen: v medijih je bolj kot razprava v DZ odmevala preiskava na terenu.
So pa ljudje zdaj zbegani. Komu naj še verjamejo? Oblasti in »javnim« medijem vse manj! Ob bančnem bankrotu – ropu, bi Slovenija bolj kot Sahara dežja potrebovala ekonomsko neodvisno raziskovalno novinarstvo. Ob tem ko na TV ekranih predsednico vlade vidimo vsaj trikrat na teden, bi bilo več kot zdravilno vsaj enkrat na 14 dni videti in slišati kaj nam »dušebrišniški inženirji in arhitekti« Slovenije še pripravljajo. Za razkritje tovrstnih scenarijev bi potrebovali oddajo Pogledi Slovenije. No, če smo odkriti, prav zato je bila politično ukinjena in noben protest ne pomaga.
Zato je zdaj ustavna presoja pobiranja naročnine na osnovi električnega priključka več kot nujna. Kot tudi zahteva Banki Slovenije za odpravo bančne tajnosti v likvidacijskem postopku bank. Davkoplačevalci imamo pravico vedeti in ne dolžnost verjeti za koga plačujemo. Čas je, da to izterjamo od Banke Slovenije. Seveda po pravni poti. Ali pa je v Sloveniji še toliko prava in predvsem pravnega državljanskega poguma pa je seveda drugo vprašanje.
Vili Kovačič
DavkoPlacevalciSeNeDamo
