Teden dni je mimo odkar je nova vlada prevzela vajeti v roke. Borbo zoper nevidnega sovražnika je začela odločno in potegnila vrsto nepriljubljenih nujnih ukrepov. Šarčeva vlada je do zadnjega omahovala in zavlačevala. Ni pa izgubljala časa, ko je do zadnjega dne, zadnje ure, zadnje minute zaposlovala na skrajno neetičen način, vendar verjetno še vedno zakonit način, svoje politične kadre. Dobre plače, dobre državne službe, lepo parkirani do naslednje vrnitve na oblast. Servilni mediji so vse to početje spregledali, kakor so Šarcu in njegovi vladi spregledali vsako napako v mesecih, ko so se pasli na oblasti.
V sedmih dneh so že v totalni vojni proti vladi
Z novo vlado, ker je Janševa, torej zagotovo ne njihova, pa ni tako. V sedmih dneh so že v totalni vojni, ne proti koronavirusu, temveč proti vladi. Zaradi te drže je jasno, da so novinarji družbenopolitični delavci in v službi verodostojnega informiranja javnosti. Delajo le za to, da bi se k nam vrnil enoumni socializem … v naših glavah je že, zato imajo tak uspeh. Zanimivo je, da so v teh dneh v ozadje stopili vsi »generali in višji častniki« globoke države. O Kučanu ni ne duha ne sluha, o akademikih tudi ne, ljubljanski župan kakor da ga ni. Umazano delo prepuščajo kmetom na šahovnici. In teh ni malo.
Fronta proti epidemiji je jasna. Vlada, posebno najbolj obremenjeni ministri, garajo kot črna živina, čeprav marsikje doživljajo tiho sabotažo oz. nekooperativnost, ki se ne vidi, čutimo jo pa vsi. Neznani uradnik lahko blokira vse napore, da bi epidemijo ustavili, ker pač česa noče narediti in minister nima orodja, da bi ga prisilil.
Ustvarjanje panike, antipatije in sovraštva do Vlade RS, ker ni levičarska, se dogaja na različnih ravneh. Naj omenim samo nekatere.
Epidemija in zastoj vsega javnega življenja je med drugim odplaknila mnoge dejavnosti, ki so dejansko odveč. Jasno, nihče ne bo trdil zase, da je njegovo delo nepomembno. Duhovniki smo v tem že utrjeni. Mnogi, levi in desni ateisti in agnostiki nam že dolgo dajejo vedeti, da našega dela ne cenijo in ne potrebujejo. Toda verniki nas vzdržujejo in potrebujejo. A teh je največ 25 % vsega prebivalstva. Trem četrtinam vseh prebivalcev Slovenije je popolnoma vseeno ali smo ali nismo.
Pri sporočanju igra vlada z zelo slabimi kartami
Večji šok je za samovšečne kulturnike, ki živijo v svojih balončkih in drug drugemu dajejo človeško čast in slavo, si delijo razno razne nagrade, ki jih živ krst ne pozna, a njim so pomembne. Vse se napaja iz proračuna. Vsi so odvisni od Ministrstva za kulturo, a jim je to samoumevno. Zdaj pa se je pokazalo, da jih nihče ne potrebuje. Da jih nihče ne pogreša. Da lahko mirno in dolgo živimo brez njih. In logično je, da je tako, toda ker so razvajeni, napadajo vlado, da ne pomisli nanje. A kaj, ko vse to spada v kategorijo »za preživetje« nepotrebno in je zato razumljivo, da je mogoče prav tukaj prihraniti velike denarje, ki so zdaj potrebni drugod.
Druga fronta je odprta pri sporočanju (PR). Tu vlada igra, ne čisto brez lastne krivde, z zelo slabimi kartami. Če je kdo pomislil, da bodo novinarji znali preseči svojo žolčno antipatijo, pravo sovraštvo do premierja, potem je zdaj jasno, da se je motil. Vsako drobno ali veliko napako obelodanijo in pomnožijo, vsak korak ironizirajo, onesnažijo, uporabijo za širjenje slabe volje in besa. Tako so zasmehovali uporabo mask na prvi seji vlade. Niso te slike komentirali s kakšno pozitivno izjavo ali spodbudo k odgovornosti, ampak so se do konca delali norca. Vidno, čeprav nekoliko smešno, sporočilo Vlade RS je bilo »stvar je resna in gre za življenja«. Naša življenja.
Mask in drugega materiala pa v skladiščih ni bilo. V takih razmerah so se ministri lotili iskanja materiala, ki ga nujno potrebujejo po celem svetu. Do tu zgodbo poznamo. Spet neki Bosanec, ki je – ponovno uničil dobro ime BiH – in poskus goljufije, ki se je izjalovil. Spet dovolj materiala za defetistično novinarstvo.
Mrhovinarjem ne manjka kadavrov. Počutijo se vsemogočne in vlada je zdaj hvaležna tarča. Razmere pa idealne za sejanje panike in sovraštva.
Pomislimo na ministrske plače
Kakšna zdraha! Tu pa so pomagali tudi vsi nevoščljivci, pravičniki, jezni kristjani ipd., ki želijo, da bi vlada dobro delala za fičnike. A če vklopimo razum, premislimo brez nevoščljivosti in zlobnosti, ali bi delali po 14 ur na dan, na najbolj odgovornih mestih in na očeh vsej sovražni srednji novinarjev za borih 3.500 evrov plače? Če ste si rekli »DA«, bi vas rad videl! Vsak samostojni podjetnik, ki ima uradno minimalno plačo, si s kilometrino in drugimi dovoljenimi sredstvi zagotovi višjo plačo. Minister tega ne more. Dobi plačo, brez nadur, brez dodatkov, brez česarkoli, s čimer bi ga lahko nagradili ali se mu zahvalili. Tako se redno dogaja, in s to zadnjo Janševo potezo se ne strinjam – 30 % manj, ko bi morala biti povišica vsaj tolikšna! – da imajo nevidni in neodgovorni državni uslužbenci več plače kakor ministri. Jasno, to so tisti, ki jih je prejšnja politika parkirala na »lepo čakanje«.
Noro! Ponavljam, noro! Vsakemu bi moralo biti jasno, da je najvišja plača na ministrstvu za ministra in nihče ne bi smel prejeti več kakor on. Zadnjič, ko smo se tako srdito »pogovarjali« o javnih plačah je bilo za časa kandidature Arharja za predsednika države. Uničili so ga in uspeli, ker smo Slovenci polni socialistične nevoščljivosti in ne znamo priznati ne časti ne nagrade tistemu, ki mu pripada, ampak smo se navadili na levičarsko negativno kadrovanje, pri tem pa smo neobčutljivi za njihovo lastno bogatenje.
Za odpravnine Šarčevih kabinetnikov bo šlo pol milijona evrov, pa se novinarji prav nič ne zgražajo!
Peta kolona je s totalno vojno proti vladi že začela
Ena od podlih oblik napadanja na Vlado RS prihaja iz Evropskega parlamenta oz. levičarskih predstavnikov Slovenije v Evropi. Sem spadajo slovenski evropski poslanci, in naš brezbarvni komisar Lenarčič, ki se je na nacionalki gladko zlagal in se zato ni niti opravičil. Fajonova pa tvita in napada slovensko vlado, medtem ko pri popolnoma enakih ukrepih pri Evropski komisiji molči. Med njimi je npr. začasen nov način tiskovnih konferenc, ko je potrebno vprašanja poslati po e-pošti in ni več mogoče srečanje v živo. Enak ukrep je sprejela Evropska komisija, pa tudi druge države, toda Fajonova se zgraža samo pri Janši. Ukrep skrbi za varnostno razdaljo in čim manj stikov bi moral veljati tudi za novinarje. Zaradi njih samih in zdravja vseh, ki se z njimi srečujejo, z njimi živijo.
Toda ne, novinarji se gnetejo pred vrati vlade in ne spoštujejo 1,5 m razdalje, ki jo moramo spoštovati vsi. Oni so seveda nad zakoni in priporočili… saj veste, imajo se za nedotakljive.
Totalna vojna petokolonašev se je že začela. Pozivi »bomo šli na ulice«, »bomo štrajkali«, bomo to in ono, so zdaj izrečeni s strani kmetov, a kmet na šahovnici dela, kar kralj naroči. Kralju se ta hip ni potrebno izpostavljati.
Vklopimo razum
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Zgodbo smo že videli. Imeli smo polne ulice manifestantov, ki so skupaj z novinarji, deželo spravili v stresno patološko histerijo. Ko so zamenjali oblast, je bilo čez noč vse mimo. Tudi zdaj pripravljajo teren za čas, ko bo epidemija mimo. Čas, ki bo težak, ker, če mesec dni nič ne delaš, imaš recesijo in 30 % krčenje gospodarstva. Seveda bo vlada morala zmanjšati prihodke tistih, ki se napajajo iz proračuna. Vsem javim zavodom, agencijam, institutom, šolam, vojski, vsem javnim uslužbencem, vsem bo MORALA zmanjšati plače. Pri tem bo direktor zdravstvenega zavoda, ki ima 12.000 evrov, zagotovo manj trpel kakor čistilka, ki je na minimalcu.
Toda najvišje plače niso pri funkcionarjih, ampak pri skritih proračunskih porabnikih, ki so daleč od oči javnosti. Že sedaj je jasno, da bodo najhujše posledice trajale do časa po naslednjih volitvah. Petokolonaši pa že sedaj delajo, da bi jih dobili.
Si predstavljate, da bi to krizo in čas po njej, morali preživeti pod Šarcem, Židanom, Cerarjem, Erjavcem in Mescem? Oni, ki državo pojmujejo kot »moj bankomat« ali v najboljšem primeru »naš bankomat« in so nas pustili bose in nage pred praktičnim vojnim stanjem?! Komaj en teden je, pa se zdi, da so ljudje pozabili najbolj osnovne stvari.
Moj glas v podporo Janševi vladi
Kdor bere moje zapise ve, da nimam osebnih interesov v politiki ali gospodarstvu. Sem tako rekoč »zunanji opazovalec« in ne šparam kritike do Janše in njegovih, če je treba, ali do onih, ki sem jih doslej volil ali do vsakršne vlade. Ampak, kar je preveč, je preveč, in kar je preveč neuravnoteženo je preveč neuravnoteženo, zato moram tokrat dvigniti svoj glas v podporo sedanji vladi.
Zahvaljujem se Vsemogočnemu Bogu, da nam je pokazal svojo dobroto tudi tako, da nas je rešil – zadnji hip – pred diletantom in njegovo razglašeno ekipo sebičnežev. Prosim pa ga, da bi dal premierju Janši mirne živce, dobre svetovalce in modrost, ki je potrebna, da nas bo uspešno popeljal iz krize in da bodo zmogli skupaj potegniti voz našega blagostanja iz blata, v katerega se pogreza, skupaj z vsem svetom. In da bo zmogel prenašati vse krivične in podle napade množice nevidnih sovražnikov, ki se skrivajo za lažno solidarnostjo in sočutjem z najbolj revnimi.
Tekst je malo daljši, spoštovani bralec, ampak napadi se vrstijo kakor z brzostrelko izstreljeno v hrbet. Ni jim mar naše preživetje, važno jim je le, da pridejo čimprej spet na oblast, da bo bankomat spet delal, kakor so vajeni. In to me jezi, pa tudi zaslepljenost ljudstva. A o tem kdaj drugič.
