Če čemu, potem se lahko čudimo učinku, ki ga ima epidemija na družbo. Pa ne mislim na število umrlih, temveč na padanje mask, ki sledi po skoraj dveh letih boja zoper virus. Boj je svetoven, začel se je na Kitajskem. Še zdaj ni jasno, zakaj ne pravimo covidu-19 kitajska gripa, kakor so tik pred koncem prve svetovne vojne španska gripa imenovali ono bolezen, ki je vojno dejansko tudi končala, a vmes pobrala menda petdeset milijonov ljudi. V resnici pa nihče ne ve, koliko je bilo tedaj žrtev.
Primerjava z leti od 1917 do 1919 preteklega stoletja bi nas morala napolniti z zadovoljstvom, saj je zdaj mrtvih komaj desetina takratnih žrtev. Pa se v času interneta prepiramo, ali virus sploh obstaja, ali je treba nositi maske, ali je življenje bolj pomembno kot začasna odpoved nekaterim svoboščinam. Prepiramo se o vsem in na vse mogoče načine. Pa ne le pri nas, temveč povsod po svetu.
Kitajska uspešno izvaža svoj model zatiranja in pogledov na svet
Prva stvar, ki jo je virus v tem času razkril, je velika nepripravljenost človeštva, da bi se trezno in potrpežljivo spopadalo z boleznijo. Se še spomnite panike, da, prave histerije, ki je vladala marca lani? Kako so vse države, vsaka zase in vse proti vsem tekmovale za nakup preprostih medicinskih mask, respiratorjev in druge potrebne opreme? Nihče nam še ni povedal, koliko denarja je tedaj zaslužila Kitajska, saj smo vse našteto vsi uvažali od tam. Mimogrede je virus torej razkril, da se je razviti Zahod prepustil moči vzpenjajoče se totalitarne sile, ki je uspešno združila enopartijski totalitarizem s kitajsko delavnostjo in brezobzirno željo po bogatenju. Kitajski je uspelo odpraviti lakoto v svoji deželi, zdaj pa postaja prva violina v svetovnem merilu.
Če so si zaradi dobička države Evrope in Amerike za blagor svojega ljudstva zatiskale oči pred totalitarnostjo kitajskega režima, ki izkorišča svoje ljudi, da poceni proizvaja, in zatira vsakogar, ki si upa misliti, zdaj nimajo več moči, da bi velesilo prisilile k spoštovanju človeka. Tehtnica se je marsikje že obrnila in Kitajska izvaža svoj model zatiranja in pogledov na svet.
Evropa se od razsvetljenstva čedalje bolj pomika v temo ateizma in trohnobo propada
Prva reakcija celotnega sveta na pandemijo je bila panika. Zaprtje družbe v osnovne celice, takrat še brez policijske ure, omejitev javnega življenja je bila potrebna, ker ni bilo opreme. Kakor hitro je začela prihajati – skupaj z bolj ali manj razumnim sodelovanjem velike večine prebivalstva – so povsod hitro dosegli ničelno stopnjo okužbe.
A skupaj s toplimi dnevi so prišle počitnice in vsa Evropa se je zapodila na morje. Države gostiteljice in vsi turisti so se množično obnašali, kakor da je virus premagan, kot da ga ni več. V tem obnašanju lahko prepoznamo nespamet, ki se bo kasneje prelevila v sistematičnost teorij zarote, absurdnih razlag in obnašanja, ki se širijo po svetu. V bistvu smo se obnašali kot »za menoj potop« oz. »kaj me briga, danes hočem uživati«. A to obnašanje je skladno z dolgoletnim razvojem Evrope, ki se od razsvetljenstva, ko so se nekateri samorazglasili za luč sveta, čedalje bolj pomika v temo ateizma in trohnobo propada.
Uresničuje Marijino sporočilo iz Fatime?
Iz Fatime je prišlo svoj čas opozorilo: »Če se ne spreobrnete, bo mnogo narodov Evrope izginilo.«
In zdaj smo pred uresničitvijo te napovedi. Kajti spreobrnili se nismo, narodi pa dejansko izginjajo, ker nočemo živeti. Narodi pa ne umirajo naenkrat, temveč v roku nekaj generacij, podobno morda kakor gozd, ki ga nezmerno sekajo. Najprej posekajo visoka, zrela in stoletna drevesa, ki imajo 50 metrov višine. Naslednja generacija seka gozd, ki ima drevesa do 25 metrov in je že pozabila, da bi morala biti še enkrat višja. Tretja generacija pa seka komaj oblikovana drevesca, misleč, da mora biti drevo tako majhno. In potem je konec.
Podobno se dogaja evropskim narodom. Fatimska napoved se uresničuje in med nami je čedalje več tujcev, ki nimajo nobenega odnosa do naše kulture, našega jezika, naše zgodovine. Evropa je polna različnih priseljencev, ki še niso postali eno. V Fatimi je Marija rekla, da bo po naših mestih tekla kri. Po kapljicah že teče, potoki prihajajo.
Slovenski mučenci 20. stoletja izprosili milost, da je na začetku pandemije nastopila Janševa vlada
Panika je prva stvar, ki jo je virus pokazal. Vendar panika napuhnjenih ljudi, panika napuhnjene civilizacije, ki je prepričana, da brez Boga zmore vse. In vendar se mora človek spomniti Svetega pisma, ki pravi: »Ne tako, brezbožni, ne tako.« In potem: »Kjer ni razloga za strah, trepetajo.« Prav tako se je obnašal ves svet, posebej pa pri nas. V resnici se moram ponavljati. Sloveniji je bila izkazana velika milost, da je prav na začetku epidemije oblast prevzela sedanja vlada. Menim, da nam je bila s tem izkazana posebna milost, ki so nam jo izprosili naši mučenci, ki so goreli za svetost, se borili za vero, za slovenstvo, za svobodo in resnico ter bili v svojem boju poraženi, ker so veliki tega sveta sklenili, da Rusom in njihovemu komunizmu pripada slovanski svet.
Panika pa se ne pojavi kar tako. Za paniko je treba izgubiti živce ali pa izklopiti možgane. Panika je oblika strahu, ki preseže običajnost. Druga izrazita stvar, morda celo najhujša, ki jo je razkril virus, je, da ne znamo več misliti, razlikovati med resničnim in lažnim, da ne uporabljamo spomina. Med karanteno, ko smo bili ljudje zaprti v ožji krog doma in občine, se je med ljudmi razširil virus strahu, teorije zarote, vseznalstva, ki potrebuje prej omenjeni napuh, da se lahko množi.
Nova družbena omrežja so orodje gibanja proticepilcev
Mešanica vsega tega se pokaže pri mogočnem, norem in veličastnem gibanju proticepilcev. V njem najdemo od doktorjev znanosti do preprostih ljudi, od pobožnih vernih, ki imajo sebe za cvetober Cerkve, do nevernih, ki imajo sami sebe za luč sveta. Njihovo orodje za prepričevanje so nova družbena omrežja, v katerih je mogoče najti neskončno število objav, ki podpirajo še tako neumne trditve. Kdo ni slišal za očitek, da ti skupaj s cepivom vbrizgajo čip? Pa je to preprosta traparija. Teže je ovreči očitek, da farmacevtske družbe odlično služijo s cepivom, ker to odkritje ni nič novega. Predvsem pa je vsem, ki sabotirajo vsak ukrep, ker so načeloma proti vsaki stvari, nemogoče karkoli dopovedati.
Priče smo popolnemu odklopu razumnosti. Stojimo pred dogmo: »Moraš mi verjeti, ker sem jaz tako rekel!« In gorje, če ne verjameš. Deležen si verbalnega napada. Nate se vlije ploha očitkov in diskvalifikacij, pred katerimi si nemočen. Kajti pred seboj nimamo razumnega človeka, temveč trmastega pridigarja, ki postane nasilen, kakor hitro vidi, da mu ne slediš. Nasilje pa raste, kakor raste bes, ki ga hrani. In vsakdo, ki se igra s temi čustvi, jih podpihuje ali jim daje kakršno koli potuho, kakor to delajo naši levičarski ustavni sodniki in različni sodniki, ki ne kaznujejo onih, ki bi jih morali, jemlje nase del krivde za izgubljeno življenje mnogih ljudi.
Epidemija kaže tudi, koliko sebičnežev je med nami in kako brezobzirni so. Virus nam je pokazal, da je utvara o »dobrih ljudeh« mit, fatamorgana, ki ji hočemo verjeti, a nima nobene osnove. Svet je prepoln sebičnežev, razvajenih edinčkov, ki ne gledajo na nič drugega kakor nase. Vendar tudi to ni nič novega, kajti vsako zavzemanje za evtanazijo v imenu usmiljenja in lepe smrti ni nič drugega kakor maska sebičnosti, ki noče sprejeti nase bremena skrbi za težko bolne in ostarele.
Proticepilci načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe, da bi se soočila z žrtvami in odrekanjem, ki jih zahteva boj proti epidemiji
Izklop pameti pa je najbolj boleč pri tistih, ki imajo same sebe za intelektualce, in one, ki so prepričani, da so dobri verniki.
Od prvih dobivamo razne zbornike, razmišljanja, članke, nastope na raznih ekranih, v katerih z lepimi in umetelnimi besedami razlagajo to ali ono teorijo zarote. Pri tem niso sposobni opaziti nesmislov, ki jih ustvarjajo, ker jim manjka ponižnosti. Od verujočih pa dobivamo sporočila, da je Marija tu ali sam Bog tam sporočil, da naj se ne cepimo ali pa da vera ozdravlja in da moramo samo verovati. In tu vidimo vso tragiko tistih, ki so svojo vero zgradili na čustvih, na tistem čutenju, ki ga pravzaprav ni v naši veri, kajti vera gradi na spoznanju in poslušanju, ne pa na negotovosti in spremenljivosti človeškega čustvovanja, ki je marsikdaj odvisno od kemije tj. od stvari, ki jih ne moremo obvladati.
Oboji skupaj pa načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe, da bi se soočila z žrtvami in odrekanjem, ki jih zahteva boj proti epidemiji.
