Da se volitve naglo približujejo, vemo vsi. Da bodo to prve redne volitve po trojih izrednih (po Pahorju, po Cerarju, po Bratuškovi), vemo nekateri. Da bomo torej poslušali v soočenjih dve neenaki skupini kandidatov za naš glas, predvidevam. V prvi skupini bodo obljubovalci, ki bodo naredili domala raj na zemlji, čeprav so v mnogih desetletjih na oblasti pozabili karkoli narediti za dobro državljanov, le lastne žepe so napolnili. Ti nam bodo ponujali tudi največje tajkune za zgled in v izvolitev. V drugi skupini bodo tisti, ki bodo pravili: »V borih dveh letih smo naredili to in to in to in to, zdaj vas prosimo za vaš glas, da bi naredili še to in to in to.«

Ker v demokraciji velja, da nihče ne more narediti vsega sam, ampak se mora povezati z drugimi, bomo tudi prisluhnili, kdo se je pripravljen povezovati in pogajati z drugače mislečimi in kdo si želi absolutno oblast, da se jim ne bi bilo treba ne pogajati ne povezovati z drugače mislečimi. Jezik, ki ga bodo uporabljali v obeh skupinah, pa bo podoben, pravzaprav bodo uporabljali iste besede. Pozorni pa moramo biti na njihov pomen za govornika.

Vzemimo pojem svoboda. Za normalnega človeka je svoboda pojem, s katerim pove, da je stanje tako, da smemo delati, kar hočemo, če le ni protizakonito. Da nam je dana možnost, da mislimo, govorimo in delamo po svoji vesti in da nam nihče ne dela sile, če se ne ujemamo z večinskim tokom. Kristjani so tu posebnost, ker nam svoboda pomeni predvsem možnost, da v miru živimo, kakor nam Bog naroča. Torej se ne oziramo po zemeljskih zapovedih in prepovedih, ampak po resnici in pravici, ki se merita po Bogu. Zato tudi nikoli ne ustrezamo temu svetu, ker pravzaprav je »naša« vsaka oblast, ki se drži nekaterih osnovnih načel, ni pa naša tista, ki krši Božje zapovedi. Tako ali drugače – kakor v človeških stvareh nasploh – je tudi tu vse pomešano.

Svoboda je za levičarje stanje, ko živijo na račun države

Vendar če slišimo besedo svoboda iz ust obljubovalca, potem ne pomeni napisanega, temveč zanj to predstavlja stanje, v katerem lahko dela, kar hoče, in to tako, da je nad zakonom. Pri nas je to očitno blok, ki mu pravimo lahko zima in je sestavljen iz ponosnih dedičev komunizma in iz tajkunov oz. jih po mafijsko vodijo strici iz ozadja. To je blok, ki ne priznava, da ta hip živimo v svobodi in v demokratičnem sistemu, zato nas hoče peljati nazaj v sistem, ki so ga oni označili kot ljudska demokracija. Ker so v tem taboru vedno nekako zarotniški in ne povedo vsega, nam nikoli ne povedo, da si želijo vzpostaviti nazaj Jugoslavijo, ki je bila njihova intimna opcija. V njej so lahko nemoteno vladali in izkoriščali Slovenijo, odgovornosti pa niso imeli nikoli, saj je bila za vse kriva jugoslovanska oblast.

No, ostal jim je beg pred odgovornostjo. Tako nimamo nobenega odgovornega za 150.000 pobitih po vojni – kriva je bila JLA; prav tako nimamo nobenega odgovornega za pranje iranske milijarde v NLB niti za množico drugih javnih grehov. Slovenija ima polno grehov brez grešnikov! Svoboda je torej stanje, ko so oni na oblasti in lahko delajo, kar hočejo. Predvsem pa lahko nemoteno živijo na račun drugih oz. od državnih jasli.

Demokracija pomeni, da so predstavitve vseh politikov enako objektivne, saj se le tako volivci lahko prav odločijo

Tako smo pri drugem pojmu, ki ga bomo poslušali, in to je demokracija. Demokracija je družbeno politični sistem, kjer oblast pripada državljanom. Ti izražajo svojo politično voljo na svobodnih, demokratičnih, pluralnih in poštenih volitvah. Če kateri od naštetih pogojev ni izpolnjen, demokracija že ni polnokrvna. Pri nas nobene volitve niso povsem poštene, ker je medijski prostor razdeljen na devetdeset odstotkov za zimo in deset odstotkov za demokratične sile. To pa pomeni, da državljani nikoli ne dobijo prave slike o svojih voditeljih. Tako se množicam še vedno šibijo kolena pred kakim Kučanom, čeprav ostaja dejstvo, da ne mara Slovenije.

Nič ni slišati o diplomi tov. Branka Masleše, ki je resničen problem. Nič ni problematiziranja kvalitete pravosodja, kaj šele njegove okuženosti s totalitarnostjo. Ni problem to, da župan Ljubljane deli službe za spolne usluge (tožilka je pustila dokaze zastarati, čeprav vemo, da dokazi obstajajo in so resnični). In potem te ljudi vedno znova volijo in se opečejo … Zdaj se zgodba ponavlja, ko se ptič predstavlja kot brezmadežna novost, pa novinarji v našem imenu ne sprašujejo ne o previsoki plači ne o bajnih nagradah ne o slabem vodenju podjetja, ampak ga postavljajo na prvo mesto po priljubljenosti, čeprav še ni nič, ampak res nič naredil niti nima svoje stranke. Ima samo fikus in ime, tj. poštni nabiralnik za stranko oz. gibanje.

Ker levica nima argumentov, se zateka k psovkam in diskvalifikacijam: kdor se ne strinja, postane fašist

Nenehno tudi poslušamo o fašizmu, ki da ga je treba ustaviti. Fašizem je družbeno politični sistem, ki je vladal sosednji Italiji od nastopa Mussolinija do njegovega padca leta 1943. Pod njim smo Slovenci veliko trpeli, ker je bil izrazito protislovenski. Za nas je bil to sistem, ki nam je povzročil mnogo gorja, na Primorskem mnogo več kot kratkotrajna nacistična okupacija. Vendar je bil v svetovnem merilu veliko manjše zlo kakor nacionalsocializem ali komunizem. Ker so naši komunisti tako sorodno, pravzaprav povsem enaki nacizmu, poveličujejo antifašizem, da se nekoliko distancirajo od svojih sorodnikov. Vendar ne smemo pozabiti, da zločin ne opravičuje zločina! Zločini fašistov so njihovi, zločini komunistov so njihovi. Prve in druge je treba obsoditi.

Ker pa smo imeli pri nas komunizem in so fašizem uporabljali kot opravičilo za svoje zločine, je postala beseda fašist najvišja psovka v leksikonu zime. Kdor se ne strinja z njimi, jim oporeka, jih obtožuje zločinov v preteklosti ali pa sedanjih grehov in nesposobnosti, je fašist. Ker levica torej nima argumentov, se zateka k psovkam in diskvalifikacijam. Računajo pač na refleks, ki ga ljudje nosijo v sebi po skoraj osmih desetletjih uporabe te besede. Tako je fašist predvsem Janez Janša, z njim tudi Matej Tonin, Zdravko Počivalšek in vsakdo, ki noče podpisati brezpogojne predaje svoje samostojnosti in se ukloniti zapovedi: vsi za ptičem.

Levičarji imajo polna usta strpnosti, v resničnem življenju pa ne poslušajo nikogar, ki misli drugače kot oni

A kaj, ko fašizma pri nas ni niti fašistov. Imamo pa ponosne dediče zločincev, ki niso le ideološki, ampak tudi krvni dediči, torej uživajo vse, kar so si njihovi dedje nakradli in nagrabili, ko so polnili naša brezna z najboljšimi. Kajti najboljši niso padli, ampak so jih pomorili!

Če ti torej rečejo, da si fašist, vedi, da si v resnici demokrat in samostojen človek, ki jim greš prav zaradi tega na živce. Stvari moramo pač postaviti na pravo mesto.

Ali ste opazili, da imajo levičarji polna usta strpnosti, sami pa so silno nestrpni do vsakogar, ki te dogme ne sprejema? No, dokazov za to je veliko. Ali mislite, da bi vodilni in izpostavljeni levičarji bili pripravljeni sodelovati na okroglih mizah, če bi bili enakovredno zastopani drugače misleči? Preden stavimo, poskusite organizirati in povabite koga izmed njih, ki v Ljubljani sedi na kavici, potem pa gre pred kamere RTVS razkladat svojo modrost, popljuvat našo Slovenijo in se zadovoljen vrne v svoj barček. Sporočite, če vam bo uspelo. Bilo bi izredno in nenormalno!

Normalno je, da organizirajo okrogle mize enako mislečih in si pravijo, da je to pluralnost, ker imajo tam več kot enega govornika. Ampak pluralnost ni v številu ljudi, temveč v številu zastopnikov različnih mnenj. Torej deset ljudi, ki govorijo isto, ni pluralnost, ampak je množica. Dva, ki pa prihajata iz okolja z različnim svetovnim nazorom, pa sta v razpravi pluralna. In tega si levica pri nas ne upa – ker nima argumentov. Ima moč in jo silno rada pokaže. Zato je levica v resnici nasilna.

Nevladniki niso ljudstvo, niso nikogaršnji glas, ker nimajo članstva

Največji absurd v govorici, ki jo poslušamo, pa je beseda ljudstvo, je izraz, ki ga uporabljamo, da označimo celokupnost in množičnost nekega pojava. Tako smo vsi ljudje v Sloveniji lahko državljani, nismo pa vsi slovensko ljudstvo. Tu besedna zveza označuje samo tiste, ki imamo Slovenijo za svojo domovino in je naša prva izbira. Pa ne le teritorij, ampak tudi njeni ljudje. Ljudstvo nikakor ni enoznačen pojem, vendar ga uporabljamo. Nikakor pa nekaj nevladnih organizacij brez članstva, ampak – spet – samo s pisarno, fikusom in zvenečim imenom, niso glas ljudstva.

Pravzaprav niso nikogaršnji glas, ker nimajo članstva. Ko pa ti ljudje zares mislijo, da predstavljajo ljudi, potem imamo stalno levičarsko težavo. Ljudje namreč nikoli ne sledijo levičarjem, ampak je to vedno le dobro organizirana in nasilna manjšina, od konca XX. stoletja tudi s privilegiranim financiranjem iz javnih sredstev, torej je to bogata in razvajena manjšina, ki nikoli ni nič pravega delala, zato morajo levičarji zamenjati ljudstvo.

In prav to postopoma delajo: na vseh stopnjah šolstva, z NVO-ji, z delavnicami in s stalnim medijskim bombardiranjem. Pa jim kljub temu ne uspeva, ker so pač ljudje zasidrani v resničnosti in jim ne morejo vzeti izkustva. Zato nas pa ustrahujejo in čedalje ostreje zapovedujejo, kako moramo misliti in govoriti, da bodo oni lahko – končno – zastopali ljudstvo. To brezplodno početje je vzrok za mnoge družbene nemire in razklanost. Ker pa levičarji svoje ideologije nočejo soočati z resničnostjo, nič ne kaže, da bi odnehali. Zato je edina možna stvar, ki jo lahko ljudje naredimo, da ne volimo nikogar, ki ga levičarji podpirajo. Izbire, dobre izbire je dovolj. Zakaj bi izbirali slabo ali ptiča v žaklju? No, to je stvar vsakega od nas, da le vemo, zakaj in kaj si obetamo od svoje izbire.

Bodimo pa pozorni na govorico in zahtevajmo, kolikor le moremo, da se politiki – vsi, posebno pa levičarji – držijo pravega pomena besed.