Pedagoška pogodba staršev in učiteljev

roke stiskVsaka skupnost, od lokalne skupnosti do države ter nazadnje do civilizacijske celote, je zasnovana na eni pogodbi med njenimi pripadniki.

Ta družbena pogodba predpostavlja soglasje vpletenih družbenih akterjev in njihovo vzajemno delitev odgovornosti. Soglasje se prepiše v zakone, ki so zavezujoči za vse člane skupnosti.

To velja za vse pomembne vidike družbenega življenja, vključno z vprašanjem vzgoje in izobraževanja.

V družbeno pogodbo, ki regulira vzgojo in izobraževanje, so vključene interesne skupine: starši, učitelji in država. Starši imajo interes, da njihovi otroci odrastejo v dovolj izobražene in socializirane ljudi. Učitelji na vseh nivojih in šole ter vsi ostali, ki ponujajo te usluge, pa vodijo učence k temu cilju. Nazadnje tudi država, ki je zastopana v ministrstvu za šolstvo ima interes, da bodo prihodnje generacije njenih državljanov usposobljene za delo in državljansko sodelovanje . Ta pogodba predstavlja okvirno privzeto obnašanje učiteljev, učencev in njihovih staršev.

Pred več kot tridesetimi leti je bil ta dogovor zelo jasen: učitelji in starši, ki delajo skupaj s ciljem, da otroci postanejo funkcionalni in izobraženi odrasli. Nato so izvedli številne različne “šolske reforme”, tako da smo danes v zmedeni situaciji, ko ni jasno, ali sploh kaj obstaja in kolikšen del tega nekdanjega sporazuma sploh velja danes.

Poleg sprememb v filozofiji poučevanja se je še veliko drugih stvari zelo spremenilo: vzgojni odnos staršev do otrok, odnos staršev do učiteljev, odnos učiteljev do otrok in staršev in odnos celotne družbe in države na pomen procesa poučevanja.

Na mikro ravni se vse rečeno odraža v odnosu učitelj – učenec. Mogoče je razlikovati tri modele tega odnosa: avtoritativni, storitveni in partnerski. Ti modeli danes delujejo vzporedno, celo v isti šoli.

Avtoritativni ali tradicionalni model poučevanja postavlja učitelja na prvo mesto. Daje mu moč. A učence postavi v točno določeno družbeno vlogo ubogljivega in poslušnega prejemnika znanja. Učiteljem je ta model najbolj primeren in pričakujejo, da starši učencev v njem podprejo učitelje.

Storitveni model pa je popolnoma obrnjen na glavo. Na prvo mesto postavlja učenca in mu preko staršev daje moč. Učitelje postavi povsem na obrobje z nalogo, da zadovoljujejo, ugajajo učencem in pričakovanjem njihovih staršev. Ta model najbolj podpirajo starši, ki trdijo, da »najbolje poznajo svojega otroka«, tako, da dajejo učiteljem stalno navodila, kako se morajo obnašati do njihovega otroka.

Partnerski model je zasnovan na predpostavki, da sledi najboljšemu interesu otroka. In sicer tako, da za ta cilj starši in učitelji sodelujejo kot enakovredni odrasli ljudje, da se uglasijo okrog želenega cilja in da si razdelijo aktivnosti in odgovornosti, ki vodijo k temu cilju. Ta cilj je: otrok mora odrasti v izobraženo in socializirano osebnost.

To običajno pomeni, da starši več vzgajajo in manj sodelujejo pri poučevanju in učenju. In da učitelji predvsem poučujejo in manj vzgajajo.

Partnerski odnos je tisto, kar trenutno najbolje odgovarja današnjemu družbenemu trenutku, ker izobraževanja brez vzgoje ni mogoče dobro izpeljati.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.