Parada ponosa, ki to ni!

»Ste mislili, da nas bo padec zakonika ustavil? Jok, oče, ODPADE! Vse več nas je, vse glasnejši smo. Mi gremo naprej! VI pa kar ostanite v srednjem veku.« (aktivist Mitja Blažič).

Večdnevna istospolna manifestacija 2012, ki se je zaokrožila s sobotno parado ponosa, je s svojo že utečeno patetiko in klišejskimi parolami v slovensko aferaško družbo znova katapultirala napoved postmoderne protikrižarske vojne. Osrednje sporočilo paradiranja je bilo pod krinko manjšinske in (javno)medijske konotacije tipično kulturkampfovsko, začinjeno z negativizmom, cinizmom, nestrpnostjo in populizmom, katerih osrednja tarča je »koalicija  proti enakosti«, s Katoliško cerkvijo na čelu. Zgodovinsko in družbeno kritično gledano je način takšnega shajanja brez posebnega okusa in kašne moralne impozantnosti.

Proticerkvena instrumentalizacija …

Parada se je že drugo leto zapored osredotočila na pereči Družinski zakonik, tokrat na že padlega (volivci so uveljavitev tega socialnega eksperimenta 25. marca na referendumu zavrnili). Sedaj, ko se demokratična družba vedno bolj sooča s ti. istospolnim fenomenom in njegovimi pravnimi ter socialnimi praksami, tovrstnim aktivistom in njihovim botrom ne preostane drugega, kot da se vračajo v preteklost po navdih za mitizacijo in instrumentalizacijo teh ceremonij. Pri tem gre za direktno antipropagando in napad na Sveti sedež oz. cerkveno občestvo, posredno pa za politično šahiranje samooklicano-naprednih levih sil, za katere je vse, kar ni pod njihovim »ljudsko-frontnim« ideološkim okriljem, nazadnjaško. Nič čudnega, ko pa smo vajeni slišati celo iz ust ti. prvih intelektualcev a la Svetlana Makarovič, da je potrebno določene stvari (cerkev) sovražiti. Cerkev je s svojim miroljubnim naukom kot nalašč primerna tarča za tovrstne napade in nestrpnost.

Istospolni aktivizem izgublja zaradi politizacije in demonizacije svoj osnovni in legitimni pomen, tj. opozarjanje na probleme istospolnih parov in pravice ter dolžnosti, ki so izključno v dometu teh istospolnih relacij. Zgolj manifestiranje istospolnega in še kakšnega drugega nagnjenja na raznih paradah ni več dovolj atraktivno, zato smo priča načinu izvedbe sobotnega shoda, ki ne spominja ravno na parado in ponos. Sprevod je sicer dobro organiziran ter sponzoriran, vendar je vse prej kot slavnosten, kar je značilnost parad. Prav tako se paradniki primarno ne ponašajo (s svojimi vrednotami), ampak se znašajo nad drugače mislečimi, katere zmerjajo z nazadnjaki in homofobi, Slovenijo pa razglašajo za prestolnico srednjega veka, čeprav v njihovem sarkastičnem stilu rečeno s svojimi šemami sami nemalokrat spominjajo na srednjeveške čarovnice. Srednji vek in njegovi deležniki bi si po enakih vatlih zaslužili status kot ga imata besedi »cigan« in »trenirke«, ob katerih kar poskočijo instituti – od predsednika republike do varuhinje človekovih pravic in informacijske pooblaščenke. Aktivisti prav tako na eni strani razglašajo sporočilo strpnosti in pravne države, na drugi pa pribijajo na križ Katoliško cerkev, razlagajo verske dogme ter se zgražajo nad odločitvijo Ustavnega sodišča, ki je razglasilo referendum o družinskem zakoniku za ustaven.

Letošnji shod je tako dober primer, kako dialoga o družbenih vprašanjih in deliberativne demokracije ni mogoče voditi. To je primer slabe prakse za vse javno-politične akterje, ne glede na njihove družbeno-politične oz. interesne preference. Raznolikost in strpnost, ki jo zelo radi opevajo ti. liberalci in naprednjaki, vključno z istospolnimi aktivisti, potrjujeta dejstvo, da družba s svojimi pojavnimi oblikami ni monolitna, zato se vseh njenih pojavnih oblik oz. skupin ne da povsem izenačiti. Dialog tudi ne bo možen, dokler vsaki strani ne bo dopuščeno (če že govorimo o nasprotnikih in zagovornikih družinskega zakonika oz. te problematike), da pove svoje mnenje in argumente, ki jih premore, da ne napada oz. instrumentalizira tega z drugače mislečimi, sicer je to pesek v oči, kar ne velja samo za tokratni shod in njegove aktiviste. Namesto, da bi se ukvarjali z resničnimi problemi, se ukvarjamo (le) s tem, kdo stoji za katerim zakonom ali interesom. Teoretiziramo in polemiziramo o teh in onih družinah, o takšnih in drugačnih pravicah, medtem ko se odgovornost v partnerskih odnosih, v spolnosti in pri vzgoji otrok, zapostavlja po dolgem in po čez. Neodgovorna spolnost in porušeni odnosi raznospolnih parov samo še spodbujajo razmišljanje in apetite homoseksualnih in biseksualnih parov, da se gredo posla »kako posvojiti otroka«. To, da bi imel otrok v postmoderi družbi ob sebi oba biološka starša, se ne pojmuje več  kot nuja in vrednota.

… prefinjena zloraba uma

Sodobno družbo se avtomatično in stereotipno smatra za napredno, srednjeveško pa za nazadnjaško. Antično krščanstvo je le eden od temeljev srednjega veka, ki se poleg svoje razburljivosti ponaša z romaniko, gotiko, univerzo, sholastiko, humanizmom in renesanso – skratka z učenostjo in veličino. Sobotna polomija dela medvedjo uslugo tudi istospolnim aktivistom in nikakor ne osmišlja družbe, ki se s takimi dogodki samo prekomerno in neprimerno informira ter zavaja, vse na račun blagostanja sedme sile in političnih klik. V medijih prevladuje ozračje, da sta vera in razum v nasprotju oz. konfliktu. To je možno zagotavljati z enormnim številom kratkih, pompoznih in aferaških informacij, ter prirejenih izsekov iz stvarnega sveta. Takšni so indici sobotne parade, nerazumni in poneumljajoči, brez pravega ponašanja. Ti dogodki v javnosti ne odražajo ponosa, saj se odražajo kot medijski konstrukt medsebojnega obračunavanja etabliranih interesov, levih in desnih.

Pravoverni kristjan ljubi in ne sovraži, medtem ko najvidnejši nasprotniki cerkve javno izrekajo sovraštvo do le-te in so za to pohvaljeni. Sovražne inavguracije v »Svetlaninen stilu« in antiklerikalne bandere istospolnih aktivistov groteskno zlorabljajo človeški um v za družbo neproduktivne namene. Groteskno je tudi tovrstno pojmovanje srednjega veka, saj se mnogi aktivisti in propagandisti vsaj malo zavedajo svojega popačenja zgodovine. Evropski duh ni bil nikoli uniformiran, še najmanj v srednjem veku, ko so bili postavljeni zametki sekularizacije znanosti. Medtem ko se danes prav tekmuje, kdo bo na bolj umetelen način generiral družbene konflikte in škandale, se je v »zagamanem« srednjem veku našel Tomaž iz Akvine, sholastik, ki je ravno z umom in logiko odpravljal nesporazume in konflikte, ki so se porajali med pojmovanjem vere in znanosti, kar lahko, kdor zmore, občuduje še danes.

Foto: MMC RTV SLO