V zadevi Patria poznamo samo krivdorek – torej odločitev sodnice o krivdi. Ostalo so lahko le vtisi in sklepanja na podlagi javno dostopnih informacij. Ne glede na to se že zdaj kaže, da je sodba v zadevi Patria protiustavna in nepravilna. Znano je, da sodišče razpolaga in še prej tožilstvo z obsežno spisovno dokumentacijo, iz katere pa zoper Janšo ni bilo mogoče zapisati kot obtožbeni očitek nič konkretnega, ampak samo nekaj nedoločenih trditev. Ta okoliščina pri vsakem zmernem in nepristranskem pravnem strokovnjaku vzbuja vtis, da je to očitno nenavadno in da je „nekaj narobe“. Namreč – na eni strani obsežnost materiala, na drugi strani pa nobenega konkretnega očitka, ki bi označil določeni historični dogodek kot kaznivo dejanje.

V današnjih hitrih časih se je vsaj meni prijetno ustaviti v kakem muzeju in se potopiti v svet preteklih obdobij, v katerem so posamezne mojstrovine nastale. Te dni me je pot zanesla v Madrid in tam me koraki vedno prinesejo v Prado – muzej, da ne bo kdo kljub sicer drugačnemu sklonu pomislil na oblačila –. V tej častitljivi stavbi ob zelenem parku pa ne morem mimo Boscha in Goye. Ko sem spet opazoval Boschev triptih »Vrt zemeljskih naslad« še bolj pa pri Goyevi sliki »Veliki kozel«, sem se mahoma zavedal, da pravzaprav tokrat nisem v kaki daljni preteklosti ampak kar v sedanjosti, da pravzaprav nisem v daljnem Madridu, ampak kar v Sloveniji sredi kake sodne farse, ki jih tudi ne manjka. Zlasti Goyeva slika je temna, ne samo po barvni paleti, ampak tudi po sporočilu.