Četudi nas Alenka Bratušek še tako prepričuje, da je v Bruslju dobila čas, ki da ga potrebujemo bolj kot denar, podrobnejše branje »priporočil« evropske komisije ob podatku, da je slovenski BDP v prvih treh mesecih na letni ravni zgrmel za kar 4,8 odstotka, pomeni le dvoje. Da je vlada od 29. maja de facto le še tehnična, zavezana zgolj k strogemu izpolnjevanju ukazov iz Bruslja, in da ji bo tudi časa prej ali slej zmanjkalo.
Bratuškova je namreč danes v enakem položaju, kot je bil leta 2010 nekdanji grški premier George Papandreu. Podobnosti med njima je, čeprav Slovenija ni zaprosila za pomoč, veliko. Oba sta ob prihodu na oblast zatrjevala, da je stanje javnih financ slabše, kot sta mislila. V prvih mesecih vladanja sta se neuspešno bojevala s finančnimi trgi. Ob padajočih gospodarskih kazalcih sta pot iz težav skušala najti sama. In kar je najpomembneje, obema so v Bruslju in Frankfurtu že v prvem letu mandata zvezali roke.
Evropska komisija je tako slovenski vladi v kali zatrla vse zametke avtonomne ekonomske politike. Pri fiskalni konsolidaciji jo je iz dviga davščin preusmerila k večjemu krčenju odhodkov. V Bruslju so kar sami prevzeli operativni nadzor nad projektom sanacije bank in naši vladi močno omejili manevrski prostor pri načrtih za reševanje konkretnih podjetij. Ideje o »keynesijanskem« metanju milijard v kapitalsko podhranjeno gospodarstvo so le še spomin. Evropska komisija pot do njegovega okrevanja in novih delovnih mest vidi v znižanju plač in reformi trga dela.
Gre seveda za iluzijo. Drugo krizno dno je slovensko gospodarstvo in javne sisteme dokončno potisnilo v spiralo razgradnje po vzoru grške. Razdolževanje bank duši gospodarstvo in povečuje brezposelnost. To skupaj z nižanjem prejemkov zmanjšuje domačo potrošnjo, kar spet udarja po gospodarstvu. To nima denarja za vračanje posojil, ki jih odpoklicujejo banke.
Več: Dnevnik
