Papež Frančišek je več kot enkrat jasno povedal, da z avtentično religijo ni mogoče utemeljevati nasilja nad sočlovekom.
Tine Hribar v članku »Mojzesov pokol in islamski terorizem« (Sobotna priloga, 9. januarja 2016) obravnava zelo aktualen problem nasilja v imenu religije oziroma Boga. Predlaga naslednjo rešitev: religije (predvsem tiste, ki temeljijo na Svetem pismu) naj se zamislijo nad dejstvom, da imajo nasilje zapisano tako rekoč v genih, se mu odpovejo in se skupaj usmerijo k svetovnemu etosu, ki temelji na spoštovanju življenja.
Če govorim o katoliški Cerkvi, glede odnosa Cerkve do nasilja v imenu religije oziroma Boga ne vidim problema. Papež Frančišek je več kot enkrat jasno povedal, da z avtentično religijo ni mogoče utemeljevati nasilja nad sočlovekom. Papež Benedikt XVI. in predhodniki so večkrat prepričljivo pozvali k praktičnemu sodelovanju vseh ljudi in religij pri reševanju konkretnih izzivov. Zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, ki je v krščanstvu prva zapoved, gre celo dlje od zlatega pravila, ki ga je navsezadnje mogoče utemeljiti s preprosto računico. Jezus namreč svojim učencem naroča, naj ljubijo tudi sovražnike, ne le tistih, ki so dobri do njih.
Vse to na neki način vemo in večina ljudi se strinja s temi načeli. Spoznanje, kaj je dobro in prav, ni največji problem. Izobrazba je pomembna, a ne dovolj. Problem je aplikacija, izvedba: kljub temu da vem, kaj je prav in dobro zame, tega ne storim ali celo ravnam nasprotno. V krščanski tradiciji temu pravimo izvirni greh. Zaradi tega življenjskega realizma ostajam – kot človek in kristjan – zadržan do razsvetljenskih idej, kadar niso uravnotežene s praktično moralnostjo. Mnogi moderni filozofi govorijo, kot da je razpoka med spoznanjem in ravnanjem ozka, skoraj neopazna, kot da je prestop s prvega do drugega lahek in samoumeven. A koliko ljudi – in miselnih sistemov – se raztrešči na dnu globokega prepada, ki zeva med njima! Pošten pač ni vsak človek, ki pozna najboljšo definicijo poštenja in pokvarjenosti, ampak le tisti, ki pošteno ravna.
Terorizem je politični pojav
Ne vidim, kaj pridobimo, če iščemo korenine terorističnega nasilja v genezi svetopisemskih religij. Predno v nadaljevanju predstavim vsebinski argument za to svojo zadržanost, se želim dotakniti dveh pragmatičnih razlogov. Prvi je, da bodo številni slovenski bralci to potezo razumeli kot legitimacijo njim samoumevnih stereotipov o zaostalosti in manjvrednosti religije. Mislim, da Slovenija tovrstne legitimacije protireligioznih stereotipov ne potrebuje, saj imamo tega že zdaj preveč. Taki stereotipi človeka zazibljejo v udobno večvrednost, s čimer mu onemogočijo tisto pristno razumevanje drugega, ki je predpogoj za medosebno in družbeno sožitje.
Drugi argument proti povezovanju religije in nasilja je, da teroristom daje večji pomen, kot ga zaslužijo. Terorizem je banalen pojav. Terorist je po definiciji človek, ki uporablja nasilje in zastraševanje za dosego političnih ciljev. Terorist ni vernik v teološkem pomenu besede, ampak je politični fanatik. Vero uporabi za to, da sebe in somišljenike prepriča o potrebnosti in legitimnosti cilja, ki ga želi doseči z nasiljem in ustrahovanjem. Vseeno mu je, ali njegovi somišljeniki verjamejo v brezrazredno komunistično družbo ali v rajske vrtove, obljudene z mladimi dekleti. Pomembno je, da so pripravljeni ubiti in umreti.
Religija in nasilje
Nikakor nočem upravičevati nasilja, ki ga je Mojzes v imenu Boga izvedel nad odpadniki. Želim le ponuditi drugačno – morda bolj sociološko navdahnjeno – razlago tega dela zgodovine izraelskega ljudstva. Pri tem si pomagam s svojim omejenim znanjem teologije in Svetega pisma. Predno nadaljujem, naj opozorim na posebnost svetopisemskih besedil, ki Bogu pripisujejo neposredno ravnanje v naravi in zgodovini. Večina teologov se strinja, da pisci Svetega pisma niso pisci kronik, ki bi zapisovali zgolj dejstva, ampak zgodovinske dogodke predstavijo skupaj z razlago, ki jim daje smisel. Se pravi: če beremo, da so ljudje grešili in jih je Bog za kazen prepustil sovražnikom, to ne pomeni, da je Bog, užaljen zaradi grehov, poslal močnejše sovražnike nad svoje ljudstvo. Pomen takega besedila je naslednji: pisec izhaja iz poraza, ki je zgodovinsko dejstvo. Ko ga skuša razumeti, gleda na preteklo ravnanje in ugotovi, da so ljudje prekršili pogodbo z Bogom. S tem so postali ranljivi, saj je bil Bog edino jamstvo za njihovo preživetje in blagostanje.
Več lahko preberete na delo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
