Spomenka Hribar (Domobranski simboli proslave – ujeti v preteklost, Delo, Sobotna priloga, 27. julija 2013) na začetku seznanja, da smo bili »doslej na različnih slovesnostih in komemoracijah priče partizanskim proslavam z njihovimi simboli, zdaj smo prišli tudi do domobranskih«.
Zanimivo branje vsebuje vrsto opisov dejanskih okoliščin, njihovih komentarjev, razmišljanj, razlogov in ocen, ki so vsi po vrsti vredni pozornega odziva, bodisi pritrdilnega bodisi kritičnega. Vendar je vsa razprava v funkciji razčlenjenega razlogovanja, ki je osredotočeno v naslednjo sklepno oceno: borčevski zastavi z rdečo zvezdo kot simbolu boja partizanov je mesto na državnih proslavah.
To je tudi edina kategorična, z ničimer pogojena ideja vsega besedila; le v oklepaju je kot zaželeno dodano distanciranje partizanov od revolucije: »(zlasti če bi se distancirali od revolucije kot stran-poti v naši zgodovini)«.
Sicer pa se avtorici zdi sporna uporaba domobranskih simbolov, pa tudi simbol rdeče zvezde se ji ne zdi neproblematičen. Vendar bi se ji uporaba domobranskih simbolov ne zdela sporna, če bi se Cerkev opravičila za medvojno kolaboracijo z okupatorjem. Borčevska zastava z rdečo zvezdo pa ne bila več problematična, če bi se Zveza združenj borcev distancirala od revolucije.
Svoj pogled na vprašanja, ki jih odpira in zapira navedena razprava, poskušam osredotočiti na dva odgovora glede uporabe domobranskih in partizanskih simbolov iz časa druge svetovne vojne. Odgovora izostreno razločuje uporaba simbolov v civilnodružbenem ter v oblastnem pomenu. V obeh primerih mora biti odgovor utemeljen v ustavnih normah in vrednotah slovenske, evropske in svetovne ureditve. In ker za zdaj še ni pobude za ustavno presojo, sledi le moj osebni pogled na vprašanje.
Pravica vsakogar do svobode izražanja, tudi vrednostnih in zgodovinskih simbolnih sporočil
Uporaba in zloraba simbolov, ki segajo v območja osebne in z njo povezane civilnodružbene istovetnosti, se v primeru konflikta pravic presoja na podlagi načela sorazmernosti. Tistega, ki daje simbolno sporočilo, varuje pravica do svobode izražanja (govora, tiska). In če simbolno sporočilo trči ob drugo pravico ali temeljno svoboščino, vzemimo, do osebnega dostojanstva ali do svobode vesti (veroizpovedi, prepričanja), bo sodišče presojalo, kako ohraniti tako ravnotežje med obema varovanima pravicama, ki bi najmanj prizadelo ustavne dobrine obeh strani. Presoja praviloma zahteva upoštevanje in tehtanje številnih dejanskih in vrednotnih okoliščin.
Sam bi na pamet in počez dal prednost svobodnemu posredovanju in sprejemanju (»uporabi«) simbolnih sporočil, četudi bi bila slednja žaljiva, šokantna ali sicer moteča za določeno osebo ali skupino. Nobenega simbolnega sporočila ne bi vnaprej stigmatiziral za spornega ali problematičnega, upoštevaje svobodomiselno, liberalno načelo, da ima vsakdo neodtujljivo pravico do človeškega dostojanstva, ki izvira od njegove ali njene osebne istovetnosti.
Ustavna legitimiteta simbolnih sporočil države
Povsem različen pa je ustavni in dejanski položaj oblastnega organa in njegovih simbolnih sporočil. V konkretnem primeru gre za simboliko državnih proslav in komemoracij, ko država – Republika Slovenija – oblastno in v javnem interesu sledi razpoznavnim in legitimnim ciljem svojih simbolih sporočil. Predpisovanja ter izvajanja državnega protokola so akti javne oblasti, s katerimi država na več pomembnih načinov posega v pravice in temeljne svoboščine ljudi.
Državni organi nimajo pravic ali temeljnih svoboščin, temveč uradne pristojnosti in odgovornosti. Zato ustava ne varuje na primer pravice do svobode izražanja državnega protokola, ampak varuje vse ljudi (ne samo državljane) pred samovoljnimi posegi prav te države v njihove pravice, ne nazadnje v njihovo pravico do človekovega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico do osebne identitete. Ustava tudi zahteva od vseh njenih organov, da vedno in povsod ter v celoti delujejo na podlagi in v okviru ter skladno z ustavnimi načeli in pravili.
Ustavno skladni odgovor je tudi v tem primeru liberalen – v pomenu spoštovanja temeljnih vrednot splošne svobode ravnanja in prostosti duha vsake osebe. Država naj izvaja svoje oblastne pristojnosti čim bolj restriktivno, torej čim manj omejevalno v razmerju do državljanov. Povzdigniti rdečo zvezdo in druge partizanske simbole, enako tudi domobranske ali cerkvene, na raven simbolnega sporočila vse slovenske države je arbitrarno. Pomenilo bi, da Republika Slovenija podeljuje določeni skupini ljudi višjo legitimiteto kot drugim. Da ceni dostojanstvo nekaterih ljudi višje od ostalih. Da torej ni res publica, ampak država, ki diskriminira. Moderne in evropske Slovenije namreč ni ustanovila niti partija, niti revolucija, niti Tito, niti domobranci, niti slovenska katoliška cerkev, ampak plebiscit kot izraz samoodločbe slovenskega naroda.
Povzemam in ponavljam
Prav nič me ne moti čaščenje Tita in rdeče zvezde, niti križa in domobranskih simbolov. Nobenega od navedenih simbolov ne štejem za tako spornega ali problematičnega, da bi smela slovenska javna oblast omejiti njegovo civilnodružbeno uporabo. Nasprotno, čim pristneje in svobodneje smejo vsi prizadeti vsak zase tudi s tem simbolno izražati svoje človeško dostojanstvo in osebno identiteto, takšno in drugačno, tem skladnejša je slovenska ustavna ureditev z načelom svobodne demokratične družbe. Čim več je navzkrižnih simbolnih sporočil, tem več bo potrebne strpnosti in enakosti v različnosti.
Od civilnodružbene pa je povsem različna oblastna uporaba istih simbolnih sporočil, ko bi dobila identiteta določenega subjekta (osebe, skupine, organizacije: domobrancev, partizanov, borcev, katoličanov itn.) javno priznanje. V takem primeru se nujno pojavi vprašanje skladnosti ustreznega simbolnega sporočila države, recimo njene protokolarne oblasti, z ustavo – ne le z ustavnimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ampak tudi z izvorom in samim jedrom ustavne identitete Republike Slovenije.
Zgodovinska in vrednotna določila slovenske ustavne identitete
Nepretrgan lok (so)avtorskih ustavotvornih besedil, od Prispevkov za slovenski nacionalni program (1987) prek Pisateljske ustave (1988) do Delovnega osnutka nove ustave Zbora za ustavo (1990) pomeni več kot le travaux preparatoire slovenske ustavnosti. Predstavlja tudi zgodovinski vrednotni izvor slovenske državnosti in ustavnosti, ki ga zaokrožata plebiscitna samoodločba naroda (1990) ter sprejem prve moderne slovenske ustave (1991). V navedenem zgoščenem zgodovinskem času petih let (1987–91) je nastalo jedro slovenske ustavne identitete, ki jo tvorijo naslednje ustavne vrednote: pravica slovenskega naroda do samoodločbe; enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije; oblast ljudstva, ki jo državljani izvršujejo neposredno in z volitvami po načelu delitve oblasti; dostojanstvo in svoboda človekove osebe; ter načela demokratične, pravne in socialne države.
Jedro slovenske ustavne identitete je nastajalo v vseljudskem gibanju za splošne vrednote pravičnosti in za celovit status nacije. Tedaj je bilo ustvarjeno in oblikovano današnje vrednostno središče slovenske nacije, v tem zgodovinsko odločilnem času je bila vzpostavljena identiteta spontanih občutkov državljanov z osrednjim območjem nacionalnih vrednot. V zgodovini slovenske nacije obstaja torej povsem določljiv in razpoznaven čas, ki predstavlja simbolni in dejanski izvor te skupnosti v civilnodružbenem in državnem pomenu. Tu so korenine trajnega ljudskega soglasja o središču nacije, se pravi o njenem osrednjem vrednostnem sistemu.
Zgodovinski čas je minil, korenine pa ostajajo. Današnje slovensko javno življenje določajo racionalno-tehnične naloge funkcioniranja države in gospodarstva. Vendar javna oblast deluje, če se tega zaveda ali pa ne, če hoče ali noče, v usodni odvisnosti od vrednotnega središča nacije. Če se ta povezava poškoduje ali celo pretrga, oblast izgubi avtoriteto in se znajde v limbu.
Od Jajca do Roga – 1940–45
Kakšen je morebitni državotvorni prispevek zgoščenega zgodovinskega časa medvojnega (1940–1945) narodnega osvobodilnega gibanja proti fašističnim in nacionalsocialističnim okupacijskim silam?
Med okupacijo v času druge svetovne vojne so Slovenke in Slovenci z zanosom in pogumom, z odločnostjo in s posebno spretnostjo, ki jih odlikuje v usodnih trenutkih, naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi izbojevali svobodo narodu in smrt fašizmu. To je bilo veliko, eno največjih zgodovinskih obdobij, ko so Slovenci pokazali izjemno zavzetost in sposobnost ustvariti lastno državo v dobro naroda in tedanje protifašistične mednarodne skupnosti. Vsi so delovali enotno in z nesebično z željo, da bi po vojni živeli svobodno v državi, ki bi bila boljša kot tista pred vojno. Vsi osebni in skupni napori, tveganja in žrtvovanja so bila pristno doživeta, brez skrivne misli ali skritih namenov slovenskih borcev in aktivistov za svobodo.
Komunistična prevara slovenskega narodnega upora je bila organizirana že pred zmagoslavnim in osvobodilnim letom 1945 in tik po njem v vodstvu Komunistične partije. Vzemimo dva primera iz dnevniških zapisov Edvarda Kocbeka: v Listini je povzel tudi govor Josipa Broza Tita dne 30. novembra 1943 v bosanski vasici Jajce, ko je zapisal, da je Tito s posebno silovitostjo zavrnil očitke nasprotnikov, »kakor da so partizani zgolj partijska vojska, narodnoosvobodilni boj pa čisto komunistična stvar. Tito je slovesno izjavil, da so vsa obrekovanja o boljševizaciji države, o odpravi zasebne lastnine in o poskusih komunistov, da bi prevzeli oblast, le izmišljotina Goebbelsove propagande. Komunistom gre po Titovih besedah predvsem za svobodo vsega prebivalstva …« Prvega decembra istega leta je, spet po Kocbekovem pričevanju, Tito s posebno jasnostjo poudaril med razgovorom s slovensko delegacijo, v odgovoru na vprašanje Avšiča, »da ni nobenega dvoma, da smo si Slovenci v tej vojni ustvarili svojo vojsko, da bo ta vojska ostala slovenska tudi po vojni in da bo imela slovenski komandni jezik od vrhovnega poveljstva navzdol do najnižjih enot …«
Vendar je bila slovenska partizanska vojska ukinjena kot samostojna formacija. Poveljevanje so takoj po zmagi prevzeli srbski in črnogorski oficirji. Začele so se množične zaplembe premoženja, tudi tistim, ki so tvegali svoje življenje za osvoboditev. Zgodile so se množične morije v Kočevskem Rogu in drugje po tem, ko je bilo vojne že konec. Tisti, ki so po vojni hitro in brez dvomov ugotovili, da »se za to niso borili«, da se niso borili za komuniste in za komunizem ter da z vsem tem, kar se je zgnetlo takoj po vojni na oblast, nimajo in nočejo imeti nič skupnega, so bili kaznovani.
Sodelovanje pri izvirnem umoru – Kočevski Rog, Huda Jama – in molk o njem sta bila vseskozi bistveno določilo režima. Bilo je temeljna zaveza in izvor osebne lojalnosti. Taras Kermauner je že v začetku šestdesetih let z govorico literarne kritike opozoril na vse razsežnosti teh korenin kohezije in moči, pa tudi zanj usodne ranljivosti bivšega režima: cilj organiziranega umora brez moralno-ideološkega alibija, torej neposvečenega umora, je enotnost družbe na podlagi strahovlade. Umor, ki zgolj izničuje, je smrt sveta, je u-ničenje. Tudi Hribarjeva groza pred zgolj-ničem je v resnici groza pred zgolj-umorom; pred umorom, ki ne posvečuje. Svet po umoru je torej za nič, je zanič: »Iz zla se zlo rodi v nepretrgani verigi.«
Drugi neizbežen vidik izročila umora pa je izbris zavesti o umoru, pozaba izvirnega umora, pranje možganov in umivanje rok – predstava, da smo že dosegli svet, v katerem je mogoča civilna moralnost, poštenje brez žrtvovanosti. Družba ostaja zločinska toliko časa, dokler uspešno zastira spomin na svoj zločinski izvor. Kultni in kulturni spomin, je opozarjal Kermauner, je pred vsem drugim spomin na umor.
Torej spada v območje osrednjih vrednot slovenske nacije kot njegova neizbežna simbolna prvina tudi spomin na korenine in kontinuiteto starega režima. Ta spomin seveda ne more biti kaznovalen, razen v redkih, izjemnih primerih, ampak očiščujoč in katarzičen. Pomembne prvine slovenskih osrednjih vrednot so se oblikovale per negationem med protesti proti domačemu komunizmu in proti tuji (jugoslovanski) nadvladi oziroma proti simbiozi med obema.
Narodnoosvobodilni boj je treba razumeti kot pristno doživeti upor Slovencev za svobodo in boljše življenje, ne glede na to, da je bil leta 1945 in v naslednjih letih izdan. Bil je v resnici narodnoosvobodilni boj, vendar se ni končal z narodno osvoboditvijo.
Več: Sobotna priloga