Idealen lik slovenskega politika je gradualistični leporečnež, ki mora na skrivaj delati.
Vzemimo, da je Slovenija boljša država, kot je. Da smo izvolili vsaj približno poštene in sposobne politike. Kakšne možnosti za uspeh bi imeli, da državo preobrazijo v bolj učinkovito tvorbo, ki bi aktivno pripomogla k temu, da bi njeni prebivalci lahko postali manj revni oziroma bolj bogati? In to v razmerah, kakršne so – ko imamo opravka z dvema Slovenijama, eno podjetno, ki želi delati, prodajati in ustvarjati, ki želi biti koristna, in drugo, ki bi naredila vse za to, da se ja nič ne bi spremenilo, da bi lahko še naprej oziroma do bridkega konca uživala nezaslužene rente?
Da se razumemo: v drugo polovico, večinoma rentniško, ne uvrščam avtomatično vsega javnega sektorja. Tudi tam se sliši vse več ljudi, ki dvigajo glas, da se tudi ta del Slovenije mora preoblikovati v vitkejšo in bolj učinkovito celoto.
Torej: če bi imeli poštene in sposobne politike, med njimi je, kljub vsemu, nekaj takšnih, morajo ti zato, da bi preobrazili Slovenijo, govoriti eno in delati drugo. Tu Slovenija morda v osnovi ni tako drugačna kot nam podobna okolja, le da smo v zadnjih letih postali izrazito bolj problematični in da med našimi politiki tako zelo močno primanjkuje ljudi s karizmo, ki bi s pošteno besedo, znanjem, spretno in pragmatično politično obrtjo ter neposrednostjo znali povleči množice za sabo. Takih primanjkuje tudi drugje, ampak med nami je ta težava še bolj vidna, gotovo tudi zato, ker se veliko Slovencev intimno ni poslovilo od samoupravljanja s temelji marksizma in da, žal, mnogo Slovencev obožuje »drnovškasto« karizmo.
Če hoče politik reformirati, tega nikakor ne sme povedati na glas. Če bo politik na glas povedal, da je javni sektor treba narediti vitkejši, se mu bo v želodcu ustavil sindikalni Štrukelj. Če bo dejal, da je treba javni sektor narediti do uporabnika prijaznejši, mu bo morda sčasoma z rezi, o katerih se ne govori, ki se kar zgodijo, uspelo za uporabnika oziroma davkoplačevalca storitve poceniti. Slovenski politik mora dajati videz gradualista in leporečneža ter na skrivaj biti aktiven. Pritajeni operativec. Govoriti mora o socialnem dialogu, večno »pesniti«, hkrati hoditi na obiske v Bruselj in Berlin, da mu tam dajo napotke, javnosti pa povedati, da sploh ni bil v Bruslju, bognedaj v Berlinu, temveč v Kumrovcu …
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
