Časopis je razkrinkal peklenski načrt tujca.Časopis je razkrinkal peklenski načrt tujca.
Ko sem pred 40 leti hodil v osnovno šolo, nas je bilo v razredu tam okoli 30. Ko sem hodil v srednjo, nas je bilo – 40! Danes je drugače, v osnovni šoli je en učitelj na 12 otrok. Lepo smo napredovali. Vprašanje, ki ga želim postaviti, je za marsikoga bogokletno, »saj gre vendar za otroke«, a menim, da je umestno: si to lahko privoščimo? Mar ne bi bilo pametno, da bi osnovne šole združevali in ne kar naprej gradili novih? Ter denar namenili za naložbe, ki jih nujno potrebujemo, recimo v regionalne ceste, ki se dobesedno sesuvajo, ali da bi na železnicah vendarle odpravili posledice žledoloma? Še in še bi lahko naštevali.
Priznajmo, zgornja primerjava med številom otrok v razredu danes in nekoč ni povsem korektna, saj nisem hodil v šolo v odročnem kraju, tudi nekoč so bili tudi manjši razredi, a vseeno, dejstvo je, da je otrok manj, učiteljev in šol pa še zdaleč ne. O vprašanju, ali denar mečemo skozi okno, še posebej v šolstvu, pa se pri nas tako rekoč ne da debatirati, gre za nekaj bogokletnega, takoj te učitelji, ki bi si potem delo morali poiskati drugje, obtožijo, da »ješ« otroke …
Tudi o slovenskih bankah se kaj dosti ne da debatirati. Če v brk poveš, da je za to, da Slovenija še vedno ječi (kljub rasti BDP), kriv tako imenovani nacionalni interes, zaradi katerega v banke vedno znova mečemo lepe milijarde in spet ni dovolj, te označijo za nekakšnega izdajalca, tudi danes. Če poveš, da bo Slovenija v krizi tako dolgo, dokler bomo imeli državne banke, si spet deležen posmeha. Če poveš, da je zaradi nacionalnega interesa izmozgana podjetja treba čim prej prodati in jih tako zaupati novim lastnikom, ki bi jih potem razvijali, si ravno tako izdajalec.
Ve se, kdo so ljudje, ki so državo zafurali, in ti nikoli niso imeli radi časopisa, ki ga berete. O krivdi javnih občil nismo pisali pogosto, a so sokriva za vse večji dolg, ki ga bodo odplačevali naši zanamci. Časopisi, televizije, radii in tako naprej. O podjetju, ki ga zastopam, sicer menim, da dobro opravlja svoje delo, da je kritično do slovenske stvarnosti, morda vi menite drugače. Nič ne de. Tudi mi smo del te stvarnosti, a to ne pomeni, da sam nisem kritičen do svojih kolegic in kolegov iz drugih medijev. Prav čudim se, kakšne nazadnjaške poglede objavljajo. Jože Mencinger je še vedno »glavni medijski ekonomist«, skoči iz vsake konzerve, z velikim časopisnim intervjujem nas je v Delu pred kratkim osrečil poslovnež Stane Valant … Pa komentar Nedelovega zvezdnika Borisa Ježa, ki je nadaljeval zgodbo o hrvaškem peklenskem načrtu, kako politično kupiti naša podjetja in da je vrhunec vsega to, da bi opatijska Liburnija kupila celo naš Bernardin, ki se vendar ne prodaja »kar tako«.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.