Občasno se starši sprašujejo, zakaj njihovi otroci, sicer ljubljeni in skrbno negovani, v času približevanja polnoletnosti nimajo nikakršne lastne motivacije, nobenih ciljev, nobenih ambicij, h katerim bi stremeli. Vse več je takih otrok, ki so pasivni, z zmedeno in napačno orientacijo, brez jasnega motiva in cilja.
Srečno otroštvo je vsekakor eden od razlogov za to. Popolnoma posvečujoči se otrokom, nudeči jim samo pozitivna doživetja, izpolnjujoči jim večino želja, starši nezavedno pri otrocih ustvarjajo izkušnjo, da je otroštvo najlepši in najsrečnejši del življenja. Otroci opazujejo pri tem svoje starše, ki žrtvujejo svoje želje z namenom osrečiti otroka tako, da mu izpolnijo večino njegovih želja. In otroci zaključijo, da je odraslost neprijetna, neudobna, slabša kot otroštvo. Zato seveda odlagajo svoj prehod v neprijetno odraslost.
Mladi, ki na prihajajočo odraslost gledajo negativno, nimajo niti pozitivne vizije, kaj bi želeli delati, ko bodo odrasli. Njihovi psihološki procesi so usmerjeni na sedanjost. Kadar nekdo nima pozitivne vizije prihodnosti, tedaj nima niti želje, da bi šel k tej prihodnosti, nima niti tiste energije premika, ki je motiv, da se premaknemo na druge poti. Na njih so seveda ovire, a te poti vodijo k želenemu cilju. Namesto tega mladi želijo, da se prijetno stanje, v katerem se nahajajo, nadaljuje.
Življenjske usode kažejo, da zelo močan motiv za dosego določenega cilja, osebnega uspeha, nastaja na dva načina. Pri prvem so imeli otroci zelo neprijetno otroštvo in so z zavistjo opazovali tiste otroke, ki so imeli to, česar sami niso imeli. Iz pomanjkanja in frustriranosti nastaja zelo močan motiv, da posameznik v življenju uspe in da sebi in svoji družini omogoči tisto, česar ta oseba v otroštvu ni imela.
Pri drugem imamo otroke z zelo ambicioznimi starši, ki so morda že pred njihovim rojstvom imeli zelo jasen cilj, kaj bo bodoči otrok moral doseči. To so »starši-trenerji«, ki nezavedno pošiljajo otroku sporočilo, da ga bodo imeli radi samo, če bo izpolnil neko njihovo ambicijo. Otrok se sčasoma poistoveti s starševo ambicijo in jo začne doživljati kot lastno ambicijo, tako da stremi k uspehu.
Starši, ki so vzgajanje napačno izenačili z dajanjem ljubezni otroku, morajo vedeti, da se njihov otrok počuti srečnega v družinskem krogu, kar pa ne pomeni nujno, da bo to svojo pozitivno sliko o sebi zmogel potrditi v nekih osebnih dosežkih in uspehih v okviru svoje generacije.
Obstajajo namreč številni primeri, ki kažejo, kako so ravno neprijetni občutki frustracije (ovire, zavrnitve) in dolgočasje doprinesli k temu, da otrok sam odkrije, kaj ga zares zanima in kaj želi doseči – svoj notranji motiv.
Pomembno je otroku nuditi ljubezen, saj jim na ta način pomagamo, da si izgradijo pozitivno sliko o sebi. Prav tako pa je pomembno, da jim starši pomagamo, tako da otroci presežejo svojo otroško željo, da bi delali samo tisto, kar jim je prijetno. Ko otroka silimo, da dela tudi tisto, kar mu je neprijetno, mi pa kot starši vemo, da je koristno, da se nauči delati, mu mi pomagamo razvijati njegove delovne in druge dobre navade. Te pa so glavni pogoj, da otrok lahko uresniči svoje sanje, svoje ambicije, svoje življenjske dosežke.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.