Pogosto se sprašujemo, kako ravnati v času, ko sta pod vprašaj postavljena obstoj naroda in njegove istovetnosti. Vedno bolj smo usposobljeni, da predvidimo bližnjo prihodnost in jo tudi dejavno oblikujemo. Ne osebne prihodnosti, temveč skupno. Pogled v že vidno narodno in cerkveno prihodnost nam pravi, da nas čakata dva velika spopada, na katera se moramo pripraviti. Če hočemo v tem boju obstati, moramo premagati lenobnost in začeti delati. Tu gre za osebno raven, ko spremenimo svojo miselnost in osebna dejanja, tj. postanemo bolj dosledni. Edini poraz v tem boju je vdaja, ki prihaja iz mentalitete lenuhov, ki trdijo, »da ni mogoče nič spremeniti, nič narediti«! Taki so poraženi, še preden se je boj resnično vnel.
Levičarji, ki nam vladajo, so rakava rana narodnega telesa
Prvi boj se nanaša na naravni red. Gre za obstanek našega naroda, naše identitete, naše samobitnosti, obstoj našega jezika, naše tisočletne kulture. Ne le mi, Slovenci, temveč ta boj bije celotna Evropa in v istem smislu ves t. i. »krščanski zahodni svet«.
Da Slovenci izumiramo, mnogi med nami nočejo niti slišati in rajši pišejo o demografski krizi in katastrofi drugod, kakor da bi zaskrbljeno razmišljali, obveščali in ozaveščali o istem problemu pri nas. Predvsem tisti ne, ki so za to izumiranje najbolj odgovorni, ker imajo oblast, pa od tam vsiljujejo svoje poglede, svoj svetovni nazor, svojo ideologijo, tj. svojo samovoljo celotnemu narodu.
Nič si ne zatiskajmo oči. Levičarji, ki nam vladajo, so tudi rakava rana narodnega telesa, zato so naše meje odprte za vsakega migranta, s katerimi se bolje ravna kakor z lastnim državljanom.
Ker pa imamo možnost voliti, postane vsak, ki take podpira, soudeležen pri njihovih izbirah in delu ter nosi svoj del odgovornosti zanje. Vsak, ki jim da svoj glas, ve, zakaj je to storil, in toliko je tudi soodgovoren. Zato velja vedno poziv: »ne sodelujmo s svojim glasom s takimi, ki tajijo Boga in ne priznavajo naravnega reda« in nam delajo škodo. Oddajmo svoj glas bolj vrednim. To je najbolj preprost način sodelovanja v tem boju!
Boj za obstanek našega naroda bomo morali katoličani biti skupaj z drugimi Slovenci, z vsemi, ki so dobre volje in v srcu dobro mislijo. Kdor ljubi Slovenijo in slovenstvo, ta ljubi samega sebe, in kdor ljubi samega sebe, skrbi zase. Ta naloga se odvija na odru tega sveta, v politiki, v šolah, v govorici, v miselnosti. Bitka se bije za svobodo duha, besede in združevanja.
Pozabiti na modni »multikulturalizem in se vrniti k naravnemu odnosu do zakona, družine in otrok
Skupaj z izumiranjem našega naroda se spreminja ne le etnična sestava prebivalstva, ampak tudi njegova verska podoba. Slovenci nismo več večinsko katoličani ali pa ateistični katoličani. Slovenci smo že prešli mejo samoobnove, ki jo predstavlja razmerje med rojstvi in smrtnostjo. Število prebivalstva naše države se sicer ohranja, a se spreminja njegova struktura. Tega nam ne povedo tolikokrat, kolikorkrat bi bilo potrebno. Da bi se zganili in kaj naredili – da bi se spreobrnili, bi rekli v Cerkvi. Učinke naše zgrešene demografske politike in miselnosti že vidimo. Občutili pa jih bomo vsi, tudi tisti, ki so zdaj zaslepljeni in ideološko uvrščeni v modni »multikulturalizem«, ki zanika in sovraži lastni svet in nekritično sprejema tujega.
Če že bomo Slovenci izumrli, umrimo vsaj tako, da bomo baklo žive in prave vere predali tistim, ki bodo za nami živeli na tem prostoru.
Tu je rešitev pravzaprav preprosta in težka. Samouničevalne sile, ki sebe imenujejo »napredne«, mogočne in zaverovane v svojo oblast.
Vir: Slovenski čas, št. 113, str. 7
