Kar nekaj primerov poznam, ko starši prinesejo k maši rozine ali neko drugo privlačno hrano. Ko otroci postanejo sitni, jim jo ponudijo. V veliki večini cerkva je namreč zaželeno, da so otroci tiho in pri miru. In v večini cerkva je najbolj zanimiv del maše darovanje okrog oltarja in obhajanje. To sta edina trenutka, ko se otroci lahko premikajo. Kaj ostaja tem otrokom od maše? Morda rozine?
Nekaj tednov nazaj sem poslušal Pedra Opeko. Povedal je, da pri maši govori jezik tistih, ki so prisotni. Mislil je na malgaščino in mislil je tudi na jezik, ki ga ljudje res razumejo, ki jih nagovarja in je blizu njihovemu razmišljanju, potrebam, veselju.
Kdo pri naših mašah govori jezik otrok? Tudi tako imenovane družinske in otroške maše imajo morda kakšen element, kakšen nagovor in to je v večini župnij vse. Kakšen pa sploh je jezik otrok. Čisto mali otroci morajo dati vse v usta. Preko okušanja spoznavajo svet. Nekaj večji otroci pa morajo stvari prijeti v roke, jih potipati, morajo se premikati. Nekje do devetega leta starosti so otroci kinestetiki. Učijo se in spoznavajo svet preko dotikanja, rokovanja s stvarmi, premikanja.
Predstavljam si mašo, ki bi nagovarjala predšolske otroke in otroke prve triade. Veliko gibanja, plesanja, dotikanja stvari. In ti elementi bi morali prinašati veselo oznanilo.
Morda kdo poreče: “Zakaj pa bilo potrebno napraviti mašo drugačno. Odgovarjam kar z besedami Pedra Opeke iz knjige Pustolovščina Pedra Opeke: “Obredi in bogoslužje morajo služiti sporočilu. Nič več kot to. Med obredom te mora sporočilo dobesedno preplaviti.” In to seveda velja tako za otroke kot tudi za odrasle. Otroci potrebujejo sporočilo, potrebujejo smiselne dejavnosti in potrebujejo veselje. To je nova evangelizacija, ki jo Evropa potrebuje. Pedro Opeka zopet pravi: “Uboga Evropa! Ubogi zahod! Pregnala sta vse veselje evharistije in vso čarobnost krščanstva, ki sta nas dolga stoletja povzdigovala k obzorju neba. Vse to je ovenelo kot jesensko cvetje zaradi neposrednih napadov boginje razuma …”
Cerkev seveda ni izjema. Šola prav tako zelo redko govori govorico otrok. Dileme pa seveda ni. Tisti, ki govori, ki komunicira z drugim, je odgovoren za to, da ga drugi razume. Otroci so zelo dovzetni za sporočila. Vedno jih nagovarjajo. Tudi takrat, ko jih ne razumejo tako, kot bi tisti, ki sporočilo prinašajo želeli. “Ne moremo ne komunicirati.” je to ubesedil Paul Wazlavic.
Dileme ni. Za to, da otroci razumejo Veselo oznanilo, mora biti to Veselo oznanilo v jeziku, ki ga otroci razumejo. In kdo v Slovenski cerkvi je prevajalec v govorico otrok?
// //
