Otroci morajo trpeti

Roki mala velika otrok staršPriznam, da bi tudi sama ostro protestirala ob taki izjavi, ki ji ne bi sledila pojasnitev izrečenega. Zato povem, da je izjavo izrekla zelo dobra vzgojiteljica in da smo se starši z njo strinjali. Zakaj?

Zadnje raziskave na področju vzgoje otrok bi lahko strnili v štiri vzgojne sloge: avtoritativni, avtoritarni, permisivni in nevpleteni. Kot demokratičen vzgojni slog je opredeljen avtoritativni, ki pričakuje zahtevnost in odzivnost staršev do otroka, kjer starši otroku postavljajo njegovi starosti primerne zahteve in meje njegovemu vedenju, so dosledni v postavljenih standardih vedenja, a so hkrati otroku naklonjeni, upoštevajo otrokove potrebe, želje in interese ter ga spodbujajo k sodelovanju in otrokove pravice spoštujejo v enaki meri kot svoje lastne. Zato otrokove pravice niso nad pravicami odraslih, ampak so jim enakovredne. Kar pomeni, da so tudi otrokove dolžnosti enakovredne dolžnostim odraslih (seveda upoštevajoč otrokovo starost).

Otrok, ki se ne drži dogovorjenih pravil, se mora tega zavesti. Otrok mora izkusiti pravšnjo mero nelagodja, da se bo zavedel, da njegovo ravnanje ni bilo pravilno. (Na tem mestu naj takoj napišem, da tu ni mišljeno nobeno fizično nasilje ali trpinčenje otrok!) Odrasli se tej dolžnosti ne moremo izogniti, če želimo, da otroci odrastejo v osebe, ki se bodo zavedale posledic svojih ravnanj. Nihče ne bo prevzel njihove krivde za napake, ko bodo odrasli, zato je prav, da jim v otroštvu privzgojimo ta občutek. Posledice dobrih dejanj so v družbi nagrajene, posledice za družbo nesprejemljivih dejanj pa kaznovane. Tako deluje družba, ki omogoča razvoj družbi kot celoti in njenim članom kot individuumom. Zato napredna družba zagotavlja etične postulate, ki odražajo njeno moralno zrelost. Ta se kaže na čisto vsakdanji rabi moralnih norm pri izbiri dobrih ali slabih dejanj.

Vest

Za pomoč pri razločevanju med dobrim in slabim je Bog dal vsem ljudem vest. Vsem.

Papež Janez Pavel II. je v letu 1985, ki ga je Organizacija združenih narodov razglasila za leto mladih, poslal vsem mladim sveta apostolsko pismo (CD 26, Ljubljana, 1985). V njem spregovori tudi o morali in vesti. Spomni nas na Mojzesove zapovedi, ki določajo bistvene temelje našega vedenja. »Zapovedi poznaš,« odgovori Kristus mladeniču, ki ga vpraša, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Mladenič je ponosen in vesel: »Vse to spolnjujem že od mladosti.« A nadaljevanje ni več tako preprosto. Jezus ga namreč sooči z resnico: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje (Mt 19,16 – 22). Zato zgolj sklicevanje na poznavanje zakonov in ravnanje tako, da ne kršimo zakonov, ni dovolj. Manjka tisto, kar je »vpisano v nravni zavesti človeštva«. O tem piše sv. Pavel v pismu Rimljanom: »So misli, ki nas včasih obsojajo, včasih pa branijo« (Rim 2,15). Papež zapiše: »Vsakdo dobro ve, kako te besede odgovarjajo naši notranji stvarnosti: vsakdo že od mladosti nosi v sebi izkustvo vesti, ki se oglaša. (…) Vendar vest ne sme biti zmedena; nujno je, da temeljna opredelitev moralnih načel ne popušča pred maličenjem, ki bi ga izvajal katerikoli relativizem ali koristoljubnost« (CD 26, str. 12). Zato spet ponavljam, med pravom in pravičnostjo je človek, ki bi moral doseči, da je pravo tudi pravično. Da pa bi lahko tako razmišljal, mora imeti notranji glas čist, neizmaličen, neobtežen. K temu pripomore tudi vzgoja, ki otroku sproti kaže, kaj je prav in kaj ni, ter kaj so posledice enega in kaj drugega ravnanja.

Zločin in kazen

V teh dneh smo ponovno odprli temo krivde, dokazovanja, žrtev. Svojci žrtev trpijo, ker resnica ni bila še nikoli dokazana. Lahko bi bila, če bi odprli vrata v arhiv, kjer je ostalo še nekaj dokumentov s potrebnimi podatki. Neizrečena resnica, ki sicer boli, nas vedno bolj razdvaja. Povzroča občutke krivde na eni in sramu na drugi strani tudi generacijam, ki same niti rojene niso bile v času, ko so se zločini dogajali. Kot sramotna dediščina se prenaša iz roda v rod in temu ni videti konca. Naša družba se pogreza v obtoževanje in zmerjanje na tako primitivni ravni, da ji še tako uspešen ekonomski napredek ne bo pomagal, da ne bi vrednostno zdrknila kar nekaj stopnic na lestvici razvoja. Kje je torej vest posameznikov, ali še bolje, s čim so to vest umazali, izmaličili? Z relativnostjo in koristoljubnostjo. To, kar je papež napisal pred skoraj tridesetimi leti, se danes še kako potrjuje. In ta zgodba neprečiščene vesti se bo v slovenskem narodu nadaljevala skozi naslednje generacije, ker današnja generacija nima poguma. Samo rjovenje na protestih in psovanje po družbenih omrežjih niso znanilci sprememb. Papež napiše: »Zgodovine ne gibljejo dogodki, ki se dogajajo na zunanji plati, ampak vse njene spodbude prihajajo od znotraj: to je zgodovina človekove vesti, zgodovina moralnih porazov in zmag« (CD 26, str. 12).

Zato vztrajam – odprimo arhive. Razčistimo s preteklostjo. Kaznujmo tiste, ki jim krivdo dokažemo. Opravičimo se tistim, ki smo jih prizadeli. Ne izgovarjajmo se na varstvo osebnih podatkov. Tudi Nemčija je odprla arhive, tako da je izjemen dostop brez anonimizacije omogočen tudi zunanjim, neakademskim raziskovalcem. »Povojna Nemčija je šolski primer države, ki se zaveda in sramuje hudodelstev, ki jih je nacionalsocialistična oblast storila v letih pred in med drugo svetovno vojno, in je tako sprejela krivdo v razmerju do žrtev in njihovih sorodnikov. Takšna država stoji na trdnih moralno-etičnih temeljih, ki ji dajejo legitimnost, ne samo v odnosu do svojih prebivalcev, temveč tudi navzven. (…) Tranzicijska pravičnost je predpogoj za prehod iz nedemokratičnega v demokratični sistem« (Černič, Država in moralnost, Ljubljana, 2012, Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, str. 54, 55). Samo tako bomo stopili na pot zrelosti tranzicijske družbe. Kajti tako kot vsaka žrtev potrebuje dostojen pokop, tudi vsak zločin (-ec) potrebuje kazen. To je zapisano v človekovi vesti.

»Vsaka demokratična oblast je zavezana temu, da enako obravnava vse svoje državljane. Z enakimi vatli merimo vse posameznike. In če bi bilo dejansko resnic več, ne le ena, najbrž ne bi imeli sedaj tako močne volje prikrivati dejstev. V tej logiki ni tavtologije, je le implikacija, ki nam jasno kaže, da moramo zbrati dovolj moči in se soočiti z resnico. V arhivih, v katerih je še ostalo arhivsko gradivo kot kulturni spomenik, je shranjena resnica. Dejstva, pomembna morda le za peščico ljudi, a vsak človek ima pravico do nje. Dokler ne bomo sposobni priznati tega, dokler ne bomo sposobni odpreti škatel s porumenelimi listi in prebrati svoje zgodovine, v tem narodu ne bo pomiritve. Človekova narava kliče tako po resnici kot po pravici,« (Vadnjal, javna predstavitev mnenj o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki je bila v Državnem zboru 11. decembra 2013).

Ja, otroci morajo trpeti, a ne zaradi naše neumnosti. Trpeti morajo samo zato in samo toliko, da bodo znali prisluhniti svoji vesti in se po njej ravnati.