Veselje, ki je izbruhnilo po vsej ZDA, ko je pred tednom dni svet obšla novica o smrti sovražnika ZDA št. 1, Osame Bin Ladna, je bilo milo rečeno nespodobno. Pa ne zato, ker bi z Bin Ladnovo smrtjo svet kaj veliko izgubil, ampak zato, ker smrti nekoga, pa četudi je to Osama, Hitler ali Tito, preprosto ne gre proslavljati. Konec vojne, diktature ali terorja že mogoče, smrti pa pač ne.
A pustimo prah pred ameriškim pragom, kaj in kako praznujejo Američani je njihov problem. Veliko bolj so svet presenetili servilni odzivi zlasti evropskih držav. Da so gromki izrazi podpore prišli iz Moskve, seveda nikogar ne preseneča, da pa so se skoraj enoglasno oglasile staroevropske demokracije, pa je vsaj nenavadno. Morilska akcija na ozemlju tuje države je blago rečeno vsaj nekoliko nenavadna, še zlasti, ker pakistanske oblasti najverjetneje o akciji niso imele pojma. Ali lahko odstranitev svetovnega sovražnika št. 1 res upraviči kršenje suverenosti katerekoli države. Ali bi podobno mirno evropske države odreagirale tudi, če bi do akcije prišlo na njihovem ozemlju?
Ovce sledijo ovnu
Seveda je tudi Slovenija pristavila svoj lonček. Po poročanju medijev se je v Sloveniji prvi odzval premier Pahor, ki je pozdravil novico o uspešni operaciji proti “največjemu teroristu v svetovni zgodovini”. Podobno se je odzval tudi zunanji minister Žbogar. Prav nič presenetljiv odziv, Slovenija pač nikoli ni kazala preveč trdne hrbtenice. Vsaj ne navzven.
Če bi bile na oblasti pomladne stranke, že tradicionalno bolj naklonjene ZDA in zahodnoevropskiim demokracijam, bi tak odziv bil bolj pričakovan. Od sedanje koalicije, katere stranke so manj naklonjene zahodu, še zlasti pa ZDA, pa bi vendarle pričakoval vsaj malo manj navdušeno pozdravljanje ameriškega uspeha desetletja.
Komandant Stane
Vendar pa v primeru Pahorjeve vlade ne moremo govoriti le o klečeplaznosti, temveč celo o hudi nenačelnosti. Izražanje zadovoljstva ob smrti Osame Bin Ladna namreč nerodno sovpada s časom, ko so naši oblastniki v evropski prostor lansirali kovanec s podobo legendarnega borca proti okupaciji, Franca Rozmana – Staneta.
Prav tukaj postane zadeva nehigienična in dvolična. Med likoma Osame in Staneta je namreč več paralel, lahko bi celo rekli, da gre vsebinsko gledano za izjemno podobna primera. Oba sta v očeh svojih somišljenikov bila borca proti okupatorju, oba sta pri svojem boju uporabljala milo rečeno sporna sredstva, v očeh nasprotnikov sta bila oba terorista. In nenazadnje sta oba umrla v spornih okoliščinah. Skratka, po vsej logiki bi nekdo, ki občuduje lik komandanta Staneta, moral občudovati tudi lik Osame Bin Ladna. Razen seveda, če sta seveda tako prvi kot slednji zgolj potrošni material v dnevnopolitičnih obračunih.
Foto: MMC RTV SLO
