Opažanja izseljenskega Slovenca II.

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Skoraj vedno preživim del poletja v Sloveniji, med letom pa sledim dogajanjem v domovini po internetu, po telefonu in elektronski pošti. Seveda se je v zadnjih štiridesetih letih marsikaj spremenilo, saj se je povsod. Zaradi sprememb in zato, ker sem po mnogih letih življenja v Ameriki navajen še nečesa drugega, me zbode v oči marsikaj, kar se mi zdi nenavadno, drugačno, nepričakovano. Tukaj je nekaj takih opažanj, (pripis uredništva: prvi del na povezavi).

O strankah, levici in desnici 

Zadnjič sem bral, da se je v Moldaviji podalo na volitve kar šestindvajset strank. Ne vem sicer, koliko jih je prišlo v parlament. Da se ubogemu volivcu ne zvrti v glavi! No, v Sloveniji ni tako hudo, je pa očitno še vedno preveč strank, od katerih jih kar nekaj ne pride v parlament, kar pomeni stran vržene glasove. Posledice razdrobljenosti so tudi nestabilne vlade. Upal bi si trditi, da so instantne stranke za enkratno uporabo slovenska posebnost. Najbolj čudno je to, da nemalokrat tudi zmagajo, čeprav jih še nekaj tednov pred volitvami ni bilo pri življenju. Ali Slovenci res tako radi kupujemo mačka v žaklju? Ta lahkovernost me spominja no zgodbe v časopisih, ko so pred leti v Sloveniji nekateri dajali denar raznim “strokovnjakom”, ki so jim obljubljali bajne zaslužke. Potem so pa z denarjem izginili ali pa bankrotirali. Prav tako dajemo usodo države v roke nepreverjenim “strokovnjakom” in s podobnim učinkom.

Seveda se take zadeve zgodijo tudi v Ameriki. Spomnimo se le afere “Madoff”, ko so čisto normalni ljudje zaupali denar investitorju, ki jim je obljubljal neverjetne dohodke. Podobno se lahko zgodi tudi v ameriški politiki, kot kaže primer Obama. Američani so izvolili za predsednika neizkušenega in nesposobnega človeka, kar Ameriki zelo škoduje. Po neuspešnem Bushevem predsednikovanju je bilo precej jasno, da bo izvoljen demokratski kandidat: “kogarkoli, samo da ni Bush.” Obamov največji dosezek je bil, da je v primarnih volitvah premagal Hillary Clinton, ostalo je bilo lažje. Mislim, da gredo volitve v Sloveniji po podobnem kopitu: “Kogarkoli, samo Janše ne.” No, potem pa res dobimo “kogarkoli”. Zanimiva paralela s Slovenijo je tudi ta, da je bil Obama predavatelj ustavnega prava (na University of Chicago), torej akademik, brez življenjskih izkušenj, nekaj podobnega kot sedanji slovenski premier.

V zrelih demokracijah je le nekaj strank, ki si pa morajo svoj obstoj zaslužiti. Ve se, kaj pomeni “levica”, “desnica”, “liberalci” in” konservativci”. V Sloveniji pa to ni tako jasno. Mislim, da je bilo v začetku toliko strank, da je zmanjkovalo primernih imen. Tako so si stranke nadele imena, ki jim morda niso čisto pristajala. ZKS je po mnogih metamorfozah pristala na socialni demokraciji, čeprav bi morda bilo bolj primerno ime “socialisti”, vsaj po njihovi uradni usmeritvi. Najbrž pa to le preveč spominja na prejšnje čase (SZDL, socializem) in je zato tvegano. Nato je prišlo obdobje odločnih besed kot “Zares” in “Verjamem”. Zdaj so v modi razne liste, kar pomeni, da so to grupacije, ki so zgrajene okrog osebnosti, ne pa na nekih temeljnih principih. To velja tudi za nekatere stranke z daljšim stažem, kar pa ni dobra popotnica za uspeh na dolgi rok. Spomnimo se, kaj se je zgodilo z LDS, potem ko je Drnovšek umrl.

Kaj je sploh “levica” v Sloveniji? Nasledniki partije? Saj to ni nikoli bila levica. Partijska nomenklatura se je s privatizacijo prelevila v kapitaliste, ki mečejo delavce na cesto, ne plačujejo prispevkov in plač, ropajo podjetja in si najemajo posojila, ki jih ne morejo odplačevati. In to naj bi bila stranka delavstva? Taka notranja nasprotja ne morejo trajati v nedogled. Po proklamacijah sodeč je edina levica ZL; ima neke ekstremne predloge, ki so izrazito levi. Žal, so premladi, da bi vedeli, da smo to že imeli. Še zgledi Kube, Venezuele in Nicarague jih ne prepričajo.

Kaj pa “desnica”? Mislim, da je tam več trdnih temeljev, ampak kaj, ko so vsi vprek skregani. Najbrž je prostor za resno krščansko demokratsko stranko in se eno bolj sredinsko. Ena od težav, s katero se srečuje desnica, je ta, da nima dostopa do glavnih občil (“dominantnih medijev”). Če se pa o desnici kaj piše ali prikaže, je to skoraj gotovo v negativni luči.

Na žalost je že tako, da se ljudje največ naučimo iz svojih napak. Morda se bomo naučili tudi demokracije, ampak bojim se, da bo ta šola precej draga.

O anti-amerikanizmu

Zadnja leta so ZDA v splošnem na slabem glasu, kar je še posebno res v Sloveniji. Nekaj tega izvira še iz socialističnih časov, ko so bile ZDA in Zahod uradno sovražnika, v resnici pa so s posojili držali Jugoslavijo pri življenju in jo ščitili pred rusko okupacijo. Jasno, da to ni bilo iz dobrega srca, ampak zaradi strateških interesov.

Zdaj sta glavna vzroka anti-amerikanizma iraška vojna in podpora Izraelu. Vojna v Iraku je bila katastrofalna poteza Busheve administracije in ima hujše svetovne posledice, kot jih je imela vietnamska vojna. (Ta je sicer naredila veliko pretresov doma, drugače se je pa zadeva hitro polegla.) Zaradi svoje notranje situacije Amerika ne more odreči podpore Izraelu in to Izrael izkorišča. Res je, da so Palestinci v strašnem položaju in da trpijo ponižanje ter represalije. Po drugi strani je pa res tudi to, da se morajo Izraelci zanesti sami nase. Zgodovina jih je naučila, da ne smejo odločanja o svoji usodi nikoli prepustiti drugim. Če izgubijo ameriško podporo, jih kaj lahko pogoltne arabsko morje. Zato njihova neizprosna agresivnost.

Tu je še neki tleči anti-amerikanizem, ki je vedno prisoten. Amerika je namreč velesila in svetovni policist; policistov pa ljudje po večini ne marajo. Res je, da s svojo prisotnostjo Amerika kroji svet po svoji podobi in svojem prepričanju, vendar vzdržuje nekakšen red. To pa ni vsakomur po godu. Kaj naj bi bila zdaj in v bližnji prihodnosti alternativa? Združeni narodi? Za resne zadeve nefunkcionalna organizacija. Naj prevzameta to vlogo Rusija ali Kitajska? Prvič, vsaj za sedaj je ne moreta. Drugič, kdor bi imel za svetovnega policaja raje Rusijo ali Kitajsko, naj kar dvigne roko. Za vsak primer pa naj se prej vpraša za mnenje Poljake, Estonce, Litovce, Latvijce, Čehe, Slovake, Madžare ter bližnje sosede Kitajske. Kaj pa naj bi nadomestilo za ameriško vlogo v svetu? (Mogoče neko razparceliranje sveta, v katerem bi regionalni hegemoni sodelovali toliko, da bi vsa reč nekako funkcionirala. Za ZDA bi bila taka rešitev enostavna: zahodna polobla. Več napetosti bi bilo pa v Evraziji, kjer bi si Kitajska, Rusija in Indija stopale na prste.)

Ameriški kulturni vpliv je čutiti po svetu: McDonalds, kavbojke, zobna pasta, reklame, filmi, glasba, znanost, tehnologija, angleščina… Seveda, ljudje imajo radi vse to, ne marajo pa ameriške politike. Pred časom sem po radiu poslušal nekega francoskega intelektualca, ko je tožil, da ameriška angleščina prodira v francoščino, in je v svoji razlagi nehote uporabljal ameriške fraze. Ali ni ironično, da ima uradna Kitajska toliko slabega povedati o Ameriki, vendar kitajska elita pošilja svoje otroke na vrhunske ameriške univerze? Še sedanji kitajski predsednik je spravil svojo hčer na Harvard. Lepo priznanje za Ameriko in sluzava hinavščina za kitajsko elito.

Ambasador Mussomelli se je končno poslovil. Menda v ameriškem zunanjem ministrstvu velja za nekoga, ki nima dlake na jeziku. Tudi on je prispeval k anti-amerikanizmu v Sloveniji. Občila so ga prikazovala kot vaškega tepčka, vendar profesionalen ameriški diplomat, ki doseže rang veleposlanika, ne more biti butelj. Konkurenca za ta mesta je gotovo huda. To je malo drugače kot v Združenih narodih, Mednarodnem denarnem skladu (IMF), Svetovni banki in še kje, kjer so lagodne in dobro plačane službice rezervati, kamor se pošiljajo izbranci ne glede na njihove sposobnosti. (Dovolj, da ne bom kaj preveč rekel.) Res si je Mussomelli privoščil izjave, ki jih nikakor ne bi izustil, recimo, v Nemčiji ali Franciji. Nemčija seveda ni Slovenija in bi mu pokazali vrata. Vendar, Nemčija ni Slovenija in tam ne bi bilo razlogov, da bi tako govoril.

In še nekaj

Kadar pridem poleti v Slovenijo, me je v Ljubljani redno zanese do Maximarketa. Ko sem tam gledal prostor, kjer je bila razglašena slovenska država, sem bil vedno slabe volje. To bi morala biti za Slovence sveta tla! Vendar, kaj sem videl? Razpokan tlak in razbita betonska korita, v katerih se bohoti plevel. Čez cesto je parlament, par sto metrov stran se ministri vozijo v zloščenih audijih, ob drogu zastave pa veter vrtinci odvržene časopise in vrečke. Bral sem, da so prostor pred nekaj meseci uredili. Ampak da smo toliko let gledali to zanikrnost! To, dragi moji, je škandal in lahko nas je sram. Ali nam res tako malo pomeni ta naša država? Naši predniki so dobro vedeli, da “kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti”. Če sami ne spoštujemo svoje države in je ne jemljemo resno, je tudi drugi ne bodo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.