Doživljanje čustva hvaležnosti je pomembno družbeno čustvovanje. Z izražanjem hvaležnosti namreč oseba drugi osebi pokaže, da zelo ceni solidarnost, ki mu jo je ta izkazala. Z izražanjem hvaležnosti nagrajujemo tujo dobroto.
Kadar pa nekdo drugemu človeku naredi nekaj dobrega in pričakuje v zameno kakšno korist, govorimo o poslovni transakciji, v kateri si obe strani izmenjujeta koristi, trgujeta.
V primeru pa, ko človek ob dobrem delu za drugega ne pričakuje ničesar v zameno, tedaj kaže svojo dobroto, prijateljski odnos, naklonjenost drugi osebi.
Taka dejanja dobrote in prijateljske naklonjenosti, ki jo je potrebno razlikovati od prijateljstva, so tisto, kar ustvarja družbeno mrežo solidarnosti, majhno ali večjo skupnost in družbo.
Po pravilu hvaležnost čuti oseba, ki je prejela neko uslugo ali darilo. To ceni ob pogoju, da druga stran ničesar ne pričakuje v zameno.
Etimološko gledano je beseda hvaležnost nastala iz »hvala + za« (op. srbsko zahvalnost). Glavna oblika izkazovanja hvaležnosti je izražanje z besedami ali obdarovanje z določenimi darili in priznanji ali s ponujanjem uslug, ki jih druga oseba ni pričakovala.
Mnogo ljudi ne razlikuje dobro med hvaležnostjo in ‘biti dolžan’, in so mnenja, da če jim nekdo nekaj dobrega naredi, morajo ta dolg na nek način vrniti, da tako ne ostanejo dolžni.
Da bi se ognili taki situaciji, da nekdo hoče od njih nekaj, kar njim v danem trenutku ne odgovarja, tedaj pod masko izražanja hvaležnosti v resnici »izenačijo« in poravnajo »račun« z drugo stranjo. S tako reakcijo pretvarjajo tuje dobro delo v poslovno transakcijo izmenjavo koristi.
Zelo zanimivo si je čustvo hvaležnosti ogledati v časovni dimenziji. Ko nekdo nekaj potrebuje drugega, da nekaj naredi, je čutenje hvaležnosti najbolje izraziti že pred prejemanjem usluge.
Občutek hvaležnosti ima visoko vrednost takoj, neposredno po prejemu usluge. Bolj ko čas mineva, bolj se občutenje hvaležnosti počasi izgublja, vse dokler ne izgine. Namesto občutenja hvaležnosti ostane samo zavedanje in spominjanje na dobljeno uslugo.
V odvisnosti od karakterja osebe pa se lahko tudi to spominjanje potisne oz. pozabi. Ta proces imenujemo hlajenje hvaležnosti.
Glede na to, da nas emocije poganjajo, motivirajo za določeno delo, tako se z minevanjem časa izgublja motiv za izražanje hvaležnosti.
Če je v igri neko pomembno darilo, ki ga je oseba nameravala izročiti drugi osebi neposredno po prejeti uslugi, se po preteku določenega časa zdi to darilo neproporcialno bolj vredno od usluge, ki jo je prejela.
Zato oseba, ki je neposredno po prejeti uslugi iz močne hvaležnosti nekaj velikega obljubljala, lahko kasneje samo sebe doživlja kot žrtev svoje prehitre obljube in se zato začne izogibati tisti osebi, ki ji je bila nekoč tako hvaležna.
Kadar pa oseba, ki je nekomu naredila usluga, in ki razen hvaležnosti in potrditve prijateljskega odnosa nič drugega ni želela, opazi, da se je druga oseba »ohladila«, tedaj pa je možno, da se ona doživlja kot žrtev ponujanja usluge.
Zato ni dobro odlagati z izražanjem hvaležnosti.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
