Za nami so najlepši dnevi leta. Postopoma se čuti, da se privajamo na življenje pred korono. Več je bilo zabav, prireditev, več ponudbe … skratka, vse je tako, kot je bilo nekoč. Če je že svet opravil s covidom, se po zadnjih številkah v Sloveniji in Evropi zdi, da covid ni opravil z nami. Zato previdnost še vedno ni nikoli odveč.
Pred prazniki sem opravil spoved, tako kot to naredim pred vsakimi večjimi prazniki in še kdaj vmes. Spraševanje vesti, delati sebe boljšega, tega ni nikoli konec, stalna borba s samim seboj, da ne klecneš. V vsake božične praznike vedno želim priti čisto pred Njega, ki mi je steber življenja, ki mi je v oporo, za katero nikoli ne bom vedel in zaznal, kako močna je. Vem pa, da brez Njega mi živeti ni. Tako čutim, zato me tudi sodelovanje in biti vpet v domačo župnijo dela srečnega in sproščenega hkrati. Težko razložljivo, a vendar tako je. Vsako leto, ob koncu leta, začnem delati analizo leta, ki je za nami. Kaj vse smo doživeli in preživeli ter, da moraš res biti za vsako stvar hvaležen. In tudi nekaj dni po novem letu je prav, da se zazremo vase in pogledamo, za kaj smo hvaležni.
HVALEŽEN sem v prvi vrsti moji ženi, ki me dnevno dela boljšega in ki me edina v polnosti razume in podpira. Tudi ob mojih slabših dnevih. Hvaležen otrokoma, ki me delata mlajšega 😄 in sivega hkrati. Da sem hkrati srečen in majhen, ko občudujem in vidim ta pristni otroški svet, ki je brez laži in je iskren.
HVALEŽEN sem širši družini. Ker smo si v različnosti tako bogati. Ker nas skupna srečanja peljejo na pota veselja, dela, pomoči eden drugemu. Ker se imamo res radi in to največ šteje.
HVALEŽEN sem vsem s svoji službi. Vodilnemu osebju, kot strankam, ki so nas gnale naprej, da smo delali zagnano in dosegli dober poslovni rezultat. Poslovnim partnerjem in sodelavcem, s katerimi smo dnevno v stiku.
HVALEŽEN sem vsem mojim prijateljem, ki vem, da vedo, koliko mi njihova družba in podpora pomeni. Trenutki, ujeti z njimi, so nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo v preteklem letu.
HVALEŽEN sem vsem mojim političnim sopotnikom in podpornikom, ki so me vpeljali v svet politike ter verjeli vame. Rezultat vsega se je pokazal na letošnjih lokalnih volitvah z izvolitvijo v občinski svet. Hvaležen našemu odboru, brez katerega zastavljenega cilja ne bi izpeljali.
HVALEŽEN sem vsem na košarkarskih večerih. Ko nas žoga deli in združuje hkrati. Med tekmo narazen, po tekmi pa smo kot družina skupaj in smo se veliko presmejali. Čarobno.
HVALEŽEN župniji, da smo kot fara preživeli še eno leto. Da si bova z župnikom še mnogokrat izrekla stavek: “In, kako je? – V redu, ko sem spet tukaj.” 😄
HVALEŽEN, da smo zdravi. Ker je šele v zadnjih dveh letih voščilo za novo leto in rojstni dan “pa zdravja želim” dobilo svoj pomen.
HVALEŽEN moji teti, ki me usmerja. Na ta odnos, ki sva ga skozi leta zgradila, sem zelo vesel. Vsaka pomoč, vsaka sugestija, ki te pelje na boljšo pot, je hvale vredna. Vem, da sem tudi zaradi nje napredoval.
HVALEŽEN za mir. Mir v državi. V družbi, čeprav je sovraštva na družbenih omrežjih veliko. A, dokler bo tam in da ne eskalira, je ok. Ni dobro, da je, vendar, dokler beseda ne preide k dejanjem, je stanje obvladljivo. Zavedanje, da je vojna le dve državi stran, te ne pušča mirnega. Zato se je treba truditi za mir med nami. Da si bomo znali vedno znova odpuščati in iti naprej.
HVALEŽEN spletnemu časopisu Časnik, da objavlja moje kolumne, ter, da me soavtorji različnih tem, ki jih odpirajo na Časniku, ne pustijo ravnodušnega.
HVALEŽEN za sleherni dan, ki ga preživim. Doma, pri domačih opravilih. V službi, med ljudmi. Med prijatelji, na obiskih. Ali pa, ko se mi zgodijo nepričakovani obiski. V branju. V molitvi. V ljubezni. V ljubljenju. V svoji nerodnosti, ko podrem stvari in jih je treba na novo sestavljati. V ihti, ki me zagrabi in tudi popusti. V veselju in žalosti, ki me doleti. V pisanju člankov. V opazovanju sinov pri igri. V dolgočasenju pred svojo hišo, kjer iščem in črpam navdih za naslednji članek. V pitju kave, ki me pomirja. Veliko in povsod so stvari, ki me delajo boljšega in srečnejšega.
Spoštovani urednik, soavtroji in bralci Časnika. Kljub temu, da je od novega leta preteklo že nekaj dni, želim vsem polno ter zdravo leto 2023.
Srečno!
Morda za spoznanje oz. jasen uvid v to, da smo in so tako imenovani krivci (za karkoli že) kot njih samovoljni sodniki po ljudskem oz. človeškem omejenem! spoznanju in neupravičenih! sodbah ter celo vehementnih dokončnih! obsodbah-čeprav poznajo in poznamo le deloma zgolj eno čisto majceno plat dogodkov in zgodb… samo omejeni reveži, ki ne vedo, kaj delajo ter, da je edinole prav in nujno da molim tako za ene kot za druge in predvsem zase.