Zakaj je Aronov blagoslov ob novem letu tako pomemben

V novo leto nas je uvedel Aronov blagoslov. Aron je bil Mojzesov polbrat, znan po čudodelni palici. Ko so egiptovski čarovniki vrgli svoje palice, je njegova palica požrla vse njihove palice (2 Mz 7,12). Aron je praoče duhovniškega rodu, prvi veliki duhovnik, v krščanski teologiji prapodoba Jezusa.

Blagoslavljanje je imelo med Judi zelo pomembno mesto. Bog je namreč Mojzesu posebej naročil, naj v blagoslavljanje uvede duhovnika Arona in njegove naslednike. Mojzesovo naročilo je vključevalo tudi konkretni obrazec blagoslova.

To naročilo velja še danes. Blagoslov je moč v nemoči. Je nemalokrat edina moč, ki jo imajo starši, ko otroci odidejo od doma, si ustvarijo svoje družine, a se oddaljijo od družinskega izročila ter od Boga in Cerkve. Odraslih otrok, ki so ekonomsko samostojni in svobodni pri izbiri življenjskih odločitev, praktično ni več mogoče usmerjati. Marsikdaj se starši sprašujejo, kako naj svoje otroke znova pridobijo za vero, kaj naj jim rečejo. Težko jim je, ko vidijo, da njihovi otroci svoje družine upravljajo drugače, kot bi bilo prav in kot so pričakovali, da opuščajo nedeljsko sv. mašo in otrok ne pošiljajo k verouku itd.

Priletni starši naj se ne predajajo žalosti, če družine njihovih otrok skrenejo na druga pota, naj se ne izgubljajo v brezplodnem razmišljanju, kaj bodo otrokom rekli, ali kaj jim bodo svetovali. Vse to malokdaj zaleže, večkrat ima nasprotni učinek. Mladi se začnejo svojih staršev izogibati, ker nočejo poslušati očitkov in namigov, kako naj ravnajo.

Ostareli zakonci radi drug drugega krivijo za napake pri vzgoji. Iz spomina vlečejo dogodke, ki naj bi pojasnili, kje in kdaj je bilo kaj zamujeno. V takšnem razpoloženju naj se spomnijo na Mojzesovo naročilo Aronu. Namesto da poglabljajo malodušje, naj raje molijo. A ne vsak zase. Kajti kdor se je poročil, je to storil z namenom, da bo eno s svojim sozakoncem. Res je, da sta zakonca eno, če imata skupni denar, mizo, stanovanje in drugo, a kakšna skupnost je to, če nista eno tam, kjer je edinost lahko najgloblja, kjer je prava edinost edino možna, namreč v Bogu, po molitvi. Za koga, če ne zakonce, velja Jezusova beseda: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Mnogi pari so si čustveno in duhovno tako odtujeni, da si zakonske molitve sploh ne znajo predstavljati. Molitev pred jedjo in po jedi seveda še ni zakonska molitev. Pari praznino v odnosu nadomeščajo s gledanjem televizije, ali pa so tako zaposleni s svojimi drobnimi opravili, da se za molitev časovno ne zmorejo uskladiti. Kako naj potem kaj pričakujejo od mladih družin svojih otrok. Koliko starejših ljudi toži, da jih jezijo televizijska in radijska poročila o strankarskih prerekanjih, napakah vlade in posameznih ministrov, da jih prizadenejo poročila z vojnih žarišč, revščina otrok, brezup beguncev ipd.

Nobene potrebe ni, da nam informativni program, poln slabih novic, jemlje čas, vznemirja čustva in zaposluje razmišljanje. Po takšnih oddajah so ostareli pari še bolj turobni in jezljivi, zato se vse bolj oddaljujejo drug od drugega. Pozabljajo, da so sami gospodarji časa in televizije. Naj jo ugasnejo, prižgejo svečko ali lučko v jaslicah in začnejo z molitvijo rožnega venca. Nespodobno je, da bi upokojeni pari opuščali molitev, tudi daljšo, in se pri tem izgovarjali nad pomanjkanjem časa. Če so v mladih letih, ko so bili otroci v šoli, vse sile usmerjali v službo, v zaslužek za preživljanje, gradnjo hiše, nakup stanovanja, avta in čim višji standard, so leta po upokojitvi namenjena drugim prioritetam. In ena od teh je molitev za otroke. Naj starši z molitvijo, po Mojzesovem in Aronovem vzoru, kličejo blagoslov na svoje otroke in vnuke. Morda prav z istimi besedami, kot smo jih danes slišali v prvem berilu: Gospod, blagoslovi najine otroke in vnuke in jih varuj. Naj bo tvoje obličje nad njimi. Bodi jim milostljiv, da bodo živeli v miru in medsebojni ljubezni.

Skrbi za otroke, ki je ostareli zakonci ne izročajo Bogu, postajajo uničujoče. Rušijo vsakega posebej, slabijo zakonsko zvezo in grizejo otroke in vnuke, ko pridejo na obisk. Otroci težko poslušajo, če starši kar naprej tarnajo, kaj vse jih v zvezi z njimi skrbi in vznemirja. Bog je namreč tisti, ki edini lahko zares deluje v srcih otrok in vnukov, jih varuje in usmerja na prava pota in jim navdihuje prave odločitve.

Ostareli starši so pogosto osamljeni. Otroci in njihove družine jih morda neredno obiskujejo. In še takrat, ko pridejo, pogovor vedno ne steče. Hitro kdo, navadno nehote, izreče kakšno neprimerno besedo in pogovor zastane. Nekega dne se tako starši kot njihovi odrasli otroci in vnuki zavejo, da so si še najbliže še preden se dejansko odpravljajo na obisk. Vsa lepota srečanja je strnjena v pričakovanju, da se bodo znova objeli. A kmalu za tem, ko prestopijo prag, začno starši pripovedovati o svojih zdravstvenih in drugih tegobah. Mladi to neradi poslušajo. Ob slovesu obe strani čutita, da se pričakovanja o bližini niso uresničila.

Za starše odraslih in poročenih otrok je eno bistvenih vprašanj: kdaj sva midva kot oče in mati zares eno s svojimi otroki? Mogoče bosta ugotovila, da sta eno z otroki, vnuki in pravniku takrat, ko zanje kot oče in mati, kot dedek in babica, molita, ko v molitvi omenjata imena vsakega od njih posebej. Takrat doživljata, da so vsi, ki jih omenjata, z vama, ob vama in v vama. Molitev premošča čas in razdalje, povezuje, kar čustva in razum ne morejo povezati.

Če kaj, potem mora vsak ostareli par imeti skupno molitev za centralno točko vsakdanjega življenja. Težko je mladim ljudem priporočati, naj molijo rožni venec, ko pa so zaradi bremen z dojenčki in razdajanjem za šoloobvezne otroke utrujeni, dostikrat neprespani in povrhu vsega zaskrbljeni, kako bo v službi. Upokojenci bi enostavno morali imeti čas za molitev. Pokojnina pride, ne da bi bilo treba zjutraj vstati in se v koloni voziti na delo. Z upokojitvijo je konec bojev za poklicno uveljavitev, napredovanje in samodokazovanje. Če zakonski par v mladih letih nekako po naravi stvari Boga in Cerkev postavi nekoliko na stran, je čas po upokojitvi namenjen prav temu, da pari dajo prednost t. i. višjim vrednotam. Mnogi pari po upokojitvi na novo zaživijo, ker so se v Bogu znova našli. Pozabljajo na mladostna stranpota. Važni jim postajajo trenutki, ki jih končno lahko posvetijo drug drugemu in Bogu.

Če pride do te spremembe, potem otroci, ki s svojimi družinami prihajajo na obisk, čutijo, da so njihovi ostareli starši postali duhovni ljudje. Šele sedaj vidijo, kaj je pravo življenje, ker tega prej, dokler so bili njihovi starši še v polnem pogonu, niso znali vedno dobro usklajevati. Stari starši, ki so v Bogu pomirjeni, pomirjeno delujejo tudi na svoje razdvojene otroke, ki se borijo z vzgojo, pa tudi z meglo, ki je morda zajela njihov zakon.

Stari starši naj po Mojzesovem naročilu, kot Aron, blagoslavljajo svoje vnuke in pravnuke. Naj jim naredijo križ na čelo in se jim pri tem prijazno nasmehnejo. To se bo za vedno vtisnilo v otroške duše. Mladi starši pa naj nevsiljivo spodbujajo svoje otroke, naj naklonijo preprost blagoslov svojemu dedku in babici, pradedku in prababici. Prikupno skrivenčen križec je sposoben zarisati na čelo dedka ali babice že dvoletni otrok in če pri tem dobi še nasmeh in pohvalo, čuti, da je sprejet in umeščen v širšo družino, v kateri vsi drug drugega velikodušno podpirajo in spoštujejo.

Srečanja med starši in otroki, med starimi starši in vnuki, so vedno zavita v tančico skrivnosti. Nikoli ni mogoče izreči vsega, kar kdo čuti. Nam se ne dogaja nič drugače kot Mariji, ki je poslušala pripoved pastirjev, ki so prišli pogledat novorojeno dete. Marija se z nejasnostjo misli in občutij ni obremenjevala, ampak je, kot pravi evangelist Luka, vse tiste besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. V pravem času je naredila, kar je bilo treba narediti. Dovolj je namreč dnevu njegova lastna teža. Prihodnosti, in z njo povezano negotovost, naj si ne nalagamo nase. Kot Marija naj tudi mi izročamo življenje Gospodu, da se bo ob času, ki je po Božji Previdnosti za kaj določen, zgodilo, kar se ima zgoditi. Takšno razpoloženje in vera naj nas spremljata in napolnjujeta tako na dan novega leta, ko v letu, ki je pred nami. In na vse, kar nas čaka, kličimo Aronov blagoslov! Naj nas, naše drage in ves svet Gospod varuje in blagoslavlja, da bomo živeli v Njegovem miru in ljubezni.