Od samoumevnosti prek olike do resnice. Kaj želim reči s temi tremi pojmi: samoumevnost, olika, resnica? Pot zorenja, ki nas vodi do iskrenega zahvaljevanja, je lahko dolga cela desetletja. Na zahvalno nedeljo ne bo odveč, če se vprašamo, kako daleč smo na tej poti. Vsi začnemo na točki nič, v uri spočetja, ko nam je življenje podarjeno. Zanj ne prosimo, ampak se v njem enostavno znajdemo. Za dar življenja dolgo sploh ne vemo, ga zgolj živimo. Življenje je za otroka samoumevna danost, ker ne more misliti možnosti, da ga lahko ne bi bilo. Zmožnost abstraktne negacije predpostavlja kognitivno zrelost, te pa otrok nima. On preprosto je, ne da bi na to sploh pomislil, zato je toliko manj možnosti, da bi mislil svoje nebivanje. Pomisli pa na možnost izgube staršev. In teh misli se prestraši. Otrok že zelo zgodaj sliši za primere otrok, ki so postali sirote brez staršev, če ne drugače pa v pravljicah. Niti odraslim, kaj šele otrokom, ni znan podatek, da vsako leto na svetu več kot 50 milijonov spočetij konča v krematorijih in odplakah, zato niti odrasli, kaj šele otroci, ne pomislimo, zakaj je bilo prav nam dano preživeti masaker, uzakonjen kot pravica. Vsega tega otroška duša ne more predelati, zato jo okolje s temi strašljivimi dejstvi ne obremenjuje. Majhen otrok, ki ne more misliti možnosti svojega neobstoja, nima razloga za zahvalo, pač pa se zanj, ki je čudež življenja, zahvaljujejo starši.
Tam okoli tretjega leta, morda že prej, začnemo otroka uvajati v oliko, v pravila lepega vedenja, tudi v zahvaljevanje. Otrok konvencij in vljudnostnih pravil ne more ponotranjiti, ker so stvar družbe in kulture, oboje pa je zanj preveč kompleksno, da bi ju lahko reflektiral. Otrok pravila obnašanja, prevladujoča v njegovem okolju, enostavno sprejme, ker jih spoštujejo starši, ki jim zaupa, in uveljavlja šola, ki je zanj zunanja avtoriteta.
Prelom v dojemanju pomena zahvaljevanja se zgodi tisti trenutek, ko se zavemo, da smo in da nas lahko tudi ne bi bilo. Pot do tega spoznanja gre pogosto skozi kenozo, skozi doživetje možnosti izničenja vsega, tudi propada lastnega življenja, skozi izkustvo praga smrti, skozi spoznanje, porojeno po čudežnem preživetju prometne ali kake druge nesreče, po prebolelem infarktu ali raku. Od tedaj naprej življenje za nas ni več samoumevno, zahvaljevanje zanj ni več stvar olike, ker končno poznamo resnico, da je vse milost.
Hvaležnost je univerzalna, kajti do zavedanja, da je vse milost, lahko pridejo verujoči, agnostiki in tudi neverujoči. Milost kristjani povezujemo z Bogom, agnostiki in neverni pa s skrivnostno in nerazložljivo danostjo, v kateri se znajdejo, in pri tem vedo, da bi moglo biti tudi drugače. Zahvaljuje se torej lahko vsak, ki ima izkustvo, da za dobrinami, ki jih uživa, za dosežkom, ki ga osrečuje, in za preživetjem česa hudega obstaja neka skrivnostna dobrota, nerazložljiva naklonjenost in nenadejan splet okoliščin. Športniki, tudi neverni, pogosto pravijo hvala Bogu, pa pri tem bržkone ne mislijo na Boga, ampak na srečne okoliščine, ker so se stvari ugodno razvijale, čeprav bi glede na vse nevšečnosti lahko dosegli tudi slabši rezultat.
Vendar pa vse to, o čemer smo razmišljali doslej, velja le za čas zemeljskega življenja. Današnji evangelij pa govori o možnosti, da dosežemo tudi oni vek, vstajenje mrtvih. Tu pa nastane zadrega, kajti navadno se zahvaljujemo za stvari, ki so se že zgodile, za dobrine, ki smo jih že prejeli. Res je, da se včasih zahvaljujemo tudi vnaprej, a imamo o tistem, kar naj bi prejeli, povsem jasno predstavo. Za življenje po smrti pa tega ne moremo reči. To je bil tudi povod za Jezusov mukotrpen pogovor s saduceji o tem, kakšno bo razmerje med poročenimi v večnosti, še zlasti, če je bil kdo poročen večkrat. Kar zadeva zahvaljevanje za dobrine prihodnjega veka, za dar vstajenja, pa je med vernimi in nevernimi vendarle razlika. Veren človek, tudi če ne razmišlja o tem, kaj bo po smrti, se zahvaljuje za vero. Ta pa je v notranji zvezi s pričakovanjem večnega življenja. Sociološke raziskave tega navadno ne potrjujejo, saj visok procent verujočih ne veruje v posmrtno življenje. Toda pri tej čudni logiki ne gre toliko za problem vere kot za psihologijo, saj naša čustva in misli, ko skušajo seči prek sebe v večnost, ostajajo povsem brez vsebine in moči.
Vprašanje, kako kristjani razumemo odnos med poročenimi, je osrednja tema priprave na krščanski zakon. Psihologi in zdravniki na teh pripravah predavajo predvsem o čustvih in spolnosti, o ljubezensko-spolnem življenju, o naravnem načrtovanju družine itd. Tema o zakonu kot zakramentu, ki v smiselno celoto povezuje vse vidike priprave na zakon, pa razpira tudi duhovno razsežnost odnosa med moškim in žensko. Malokdaj se zavedamo, da je duhovni odnos med možem in ženo bistven, ker povzema vse preostale ravni odnosa, torej tudi spolnost, čustva in vrednote. Mladi pari pomena duhovnosti ne zanikajo, a mislijo, da lahko duhovnost ob dobrem razumevanju psihologije partnerskih odnosov brez škode zaobidejo.
Današnji evangelij, v katerem Jezus s saduceji razpravlja o tem, komu bo pripadala žena po smrti, če je bila kot vdova večkrat poročena, nam nazorno govori, da naj vsak zakonski par misli celoto, tako zemeljsko kot posmrtno življenje. Kajti spolna in čustvena privlačnost med zakonci je časovno omejena, v najboljšem primeru na nekaj desetletij, zato je tako pomembno, da zakonci že pred poroko vstopijo tudi v duhovno ljubezen. Izvor telesne in čustvene privlačnosti je v človekovi naravi, ki je nestanovitna, zato lahko hitro zamre. Mnogi pari se že po nekaj letih zakona znajdejo na suhem, brez čustev in telesne privlačnosti, kar je pogosto povod za ločitev.
Poudariti je treba še nekaj: Spolnost in čustva, ki so po Božjem načrtu v funkciji reprodukcije in medsebojne naravne izpopolnitve, v večnosti, ki je zunaj oziroma onstran narave, ne bodo več imele vloge, ki bi bila kakor koli primerljiva z vlogo v času zemeljskega življenja. Telesnost in psiha bosta v večnosti transformirani v poveličano stanje, kar pomeni, da naše vstalo zemeljsko telo in naša čustva, kot jih občutimo sedaj, v večnosti ne bodo imela enake funkcije, pa tudi njihova zveličana narava ne bo primerljiva z zemeljsko naravo. Ta popolna kakovostna preobrazba je bistvo evangeljskega oznanila, ki pravi, da se bo minljivo spremenilo v neminljivo. Narava, v kateri se nahajamo sedaj, bo torej prešla, v Kristusu pa bomo postali deležni Božje narave. Kako bodo zakonci v večnosti doživljali drug drugega, je absolutno nedojemljivo našemu umu, kajti naš um deluje znotraj minljivih zemeljskih kategorij. Ker ni možna nobena konkretna predstava, kako bosta v večnosti zakonca doživljala drug drugega, tudi ni možna nobena predstava, kako bomo doživljali drug drugega. V večnosti odnosi med zakonci in odnosi med tistimi, ki so bili večkrat poročeni, ne bodo zaznamovani s telesnim in čustvenim erosom, ki je značilen za zemeljsko življenje.
Toda s tem, kako bo v večnosti, se ne gre obremenjevati. Na to nas želi spomniti apostol Janez. V svojem prvem pismu svojim naslovljencem oznanja tisto ljubezen, ki je v Bogu in se nam je razodela v Jezusu Kristusu. Nam pa je zaenkrat znana samo tista ljubezen, ki je v nas, ki izhaja iz naše ranjene narave, to pa je za ljubeč in trajen partnerski odnos premalo. Zato sv. Janez ne govori o čustvih in o vsem drugem, kar je še povezano s človeško ljubeznijo. Ne daje nobenih naukov in navodil za skupno življenje, sploh ne omenja katerikoli realnosti, v kateri se pari nahajajo v svojem zemeljskem življenju, marveč svojim naslovljencem oznanja tisto, kar presega zemeljsko, kar je pred vsem tem, kar vidimo okoli sebe in občutimo v sebi. Želi nam odpreti tisti notranji svet Boga, ki ga je v Svetem Duhu sam občutil in spoznal, da bi bili tudi mi deležni komunikacije, kakršna je med Očetom in Sinom. Sv. Janez bi nas rad dvignil v ocean Božjega, da bi občutili tisto, kar je v Bogu samem. V večnosti bomo namreč zaobjeti v ljubezen Svetega Duha, v ljubezen, s kakršno Oče ljubi Sina in Sin Očeta. To pa bo, kot nam je obljubljeno, neskončno lepše in globlje od vsakršne zemeljske ljubezni, ki je ujeta v minljivo telesno in čustveno privlačnost. Naj torej hrepenimo po ljubezni, ki jo bomo živeli v Bogu in naj se ne mučimo s tem, kako bi borno in vsakem oziru ranjeno spolnost in čustva prenesli v večnost.
Bog se že sedaj v Svetem Duhu, zlasti ko molimo, zedinja z našimi mislimi, čustvi in občutki, da vse to že sedaj ni ločeno od Njega, marveč prežeto z Njim v pričakovanju vstajenja. Ne pozabimo: Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živimo.
