Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe

Ljubljana, 9. 7. 2019. Protest Združenih staršev pred Državnim zborom RS proti ukrepom vlade na področju financiranja šolstva: Ne ideologiji, da svobodni izbiri!

V slovenski družbi in katoliški Cerkvi vlada zmeda okrog dialoga različno mislečih v političnem življenju. Ta zmeda je nastala v času druge svetovne vojne in revolucije, ko je Edvard Kocbek s krščanskimi socialisti pristal na tezo, da so komunisti bolj sposobni voditi institucije in se organizirati, kristjani pa bodo v t. i. novem družbenem redu skrbeli za duhovno in moralno prenovo naroda.

Fatalna Kocbekova stališča

Kako utopično je bilo Kocbekovo stališče, nam pove del njegovega govora, ki ga je imel na partijskem zborovanju 5. julija 1942, ko je govoril v imenu celotno skupine krščanskih socialistov in med drugim dejal:

»Mi se kot kristjani ne bojimo sodelovati z vami komunisti. Res je sicer, da pripadamo nazoru, katerega pripadniki v velikem številu odpovedujejo sodelovanje kot ljudje, kot Slovenci in kristjani, vendar se obenem zavedamo dejstva – ki vas nanj opozarjamo -, da pripadamo krščanstvu, ki skozi dva tisoč let kljub slavnim in neslavnim dobam ni propadlo. Ko sem leta 1937 v Parizu govoril s španskim pisateljem in filozofom Bergaminom, ki je moral pobegniti pred Francozi, mi je dajal: ‘Mi kristjani se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost.’ Tako tudi mi, dragi tovariši. Mi zaupamo v vašo človečnost.« (Kocbek 1972, 109-110)

Skoraj osemdeset let po tem fatalnem Kocbekovem stališču se slovenski kristjan še vedno motovili med svojo zakramentalno-cerkvenostjo in družbeno zmedenostjo. Vsesplošno velja prepričanje, da si lahko dober kristjan, če hodiš v nedeljo k maši, morda celo bereš berilo, in v politiki sodeluješ z vsemi tistimi, ki pravijo da delajo za nacionalni interes ali skupno dobro.

Družbena in politična zmeda kot posledica nerazjasnjene polpretekle zgodovine

Komunisti in njihovi nasledniki so tako bili najbolj zadovoljni, če je v njihovih vrstah pristal kakšen naivni duhovnik ali celo kandidiral na njihovi lokalni listi, saj je to garancija za združljivost komunističnih in krščanskih idej. To pa se rado podkrepi še s citatom iz Apostolskih del, kako je bilo kristjanom vse skupno, kar se danes razume državno, oziroma vse je naše. In če je vse naše, je vse, kar je privatno, ne samo v nasprotju s komunistično ideologijo ampak tudi v nasprotju s krščanstvom. Takšne in podobne poenostavljene formule lahko slišimo iz ust politikov in običajnih državljanov. Vsa ta in podobna družbena in politična zmeda je posledica naše nerazjasnjene polpretekle zgodovine.

Če smo v Cerkvi v zadnjih desetletjih naredili veliko pri rehabilitaciji žrtev revolucionarnega nasilja, pa smo naredili malo ali nič pri razkritju tajnih sodelavcev komunistične udarne pesti, ki so jo predstavljale različne faze in imena splošno znane Udbe.

Revolucija se nadaljuje v zgodbi o uveljavljanju ustavne odločbe

Kar zadeva našo polpreteklo zgodovino bi moralo biti vsakemu kristjanu kristalno jasno, da so komunisti osvoboditev izpod okupatorja zlorabili za svoj revolucionarni pohod na oblast. Za to imamo neštete dokaze. Če danes kristjan politik v svojih javnih nastopih ne upošteva tega dejstva in udriha samo po fašizmu, ki menda dviga glavo po Evropi, ne ve in ne razume nič. Ne razume tudi tega, da so komunisti še vedno trdno v oblastnih sedlih in da se revolucija nadaljuje. Te dni jo gledamo v zgodbi o uveljavljanju Ustavne odločbe, da mora država 100 % financirati tisto, kar od staršev zahteva kot obvezno. Vsa razprava o tem vprašanju je izključno ideološka in nasilna s pozicije moči in ne s pozicije argumenta.

Zakaj v Sloveniji demokratična pravila igre preproste ne delujejo. Zato, ker ne deluje kultura dialoga. V kulturi dialoga ima težo argument in ne oblast ali moč, oziroma avtoriteta. Do te kulture pa je še nekaj svetlobnih let. Najprej jo je potrebno uveljaviti na ravni vzgoje in izobraževanja, v nadaljevanju pa na vseh drugih ravneh. Mi te kulture nismo imeli nikoli v zgodovini in je ne gojimo zavestno zadnjih trideset let. Rezultat je popolnoma jasen. Kdor ima oblast v svojih rokah, lahko povozi in izigra vse, tudi zadnji in edini možen konsenz, ki ga predstavlja v demokraciji Ustava.

OF-arski dialog je antidialog in poguba za demokracijo

Tega, da obstaja bistvena razlika med totalitarno in demokratično kulturo, Kocbek ni dojel. Tudi mnogi krščanski socialisti tega niso razumeli. In tudi mnogi kristjani, celo s kakšnim škofom na čelu tega niso dojeli. Med njima ni možen dialog. Zakaj ni možen stalni, odprt in pregleden dialog med slovensko politiko in verskimi skupnostmi in cerkvami? Ker večinski del te politike razmišlja in deluje OF-arsko! Kar pomeni v dialogu smo v toliko, kolikor vas bomo potrebovali za dosego naših lastnih partijskih interesov. Grdo rečeno, to je dialog natega!

Od Kocbeka naprej je to konstanta v slovenskem političnem prostoru. Vsak kristjan, ki je v službi te metode in te konstante, je v službi hudiča in ne v službi ljudi. Pa naj hodi vsako nedeljo v Cerkev in liže pete duhovniku, v resnici služi knezu laži in prevare in ne knezu miru. Vsak kompromis, ki se sklepa v takšnem okviru, je nemoralni kompromis, ker je sklenjen med vrednoto in antivrednoto. Moralni kompromis predpostavlja rešitev med dvema vrednotama, ki jih ne moremo hkrati v celoti uresničiti. Gnili, pokvarjeni kompromis pa se sklepa med popolnoma nezdružljivimi opredelitvami.

Nam se dogaja to, da smo se s plebiscitom odločili za demokracijo kot družbeno vrednoto in normo. Sedaj pa se vedno znova ukvarjamo z vprašanjem, koliko bomo žrtvovali demokracije na račun totalitarizma. S tega vidika ni potrebno klicati hudiča po Evropi v obliki fašizma. Ga imamo dovolj doma v obliki komunizma in njegove totalitarne miselnosti. OF-arski dialog je antidialog in poguba za demokracijo.

Foto: Demokracija.si