Avtor: Jože P. Damijan. Vir: Finance. Očitno so splošna družbena klima, politična situacija in odnosi znotraj vladne koalicije tako naelektreni, da je bila potrebna samo iskrica, ki je pognala v zrak navidezno, krhko ravnovesje. Po sobotnem dogajanju, ko je Virantova DL dala predsedniku vlade Janezu Janši jasen ultimat glede odstopa (medtem ko Jankovićevega bednega, “nemoškega” in politiku nedostojnega “samozamrzovanja” v strankarski (in ne funkcionarski!) vlogi ni vredno niti omenjati), na levici in v široki javnosti že slavijo predstoječi odstop nepriljubljene Janševe vlade in predčasne volitve. Toda mnogim se utegne to slavje zatakniti v grlu. Situacija je namreč na las podobna tisti izpred dveh let po prvi referendumski “zmagi” (takrat sem to pospremil s komentarjem Pokazali ste jim. Kaj pa zdaj?). Le da smo tokrat v bistveno slabši situaciji kot takrat.
Daleč od tega, da bi bil simpatizer sedanje Janševe vlade, prej nasprotno, toda premorem tisti drobec racija, da si drznem pogledati onstran čustveno zamejenega horizonta. Ne glede na ideološka razprtja, ki jih je Janševa vlada spet odprla in ne glede na številne napake, ki jih je Janševa vlada delala po tekočem traku, pa je vendarle prinesla večjo politično stabilnost po obdobju kaotičnosti Pahorjeve vladavine. Predvsem pa je prinesla jasen in odločen koncept ekonomske politike za izhod iz krize. Medtem, ko je Pahor kot največji protikrizni ukrep navedel dogovor s Hrvaško glede arbitražne rešitve o meji na morju, zraven pa v obdobju najhujše krize po drugi svetovni vojni zanemaril sanacijo bank, dvignil plače v javnem sektorju za 10 odstotkov, minimalno plačo pa za 25 odstotkov ter s tem državo pognal v prepad, je Janševa vlada začela s pravimi protikriznimi ukrepi – zajezitvijo javnih izdatkov, pokojninsko in delovnopravno reformo, sanacijo bančnega sistema prek slabe banke ter spremembo upravljanja državnega premoženja. Pri tem je sicer delala številne napake, predvsem z napačnim načinom zategovanja pasu, s čimer je znervirala tako posamezne segmente (šolstvo, zdravstvo, policija) kot prebivalstvo nasploh in si nakopala splošen javni protestival, toda ukrepi so načeloma šli v pravo smer in bi Slovenijo pripeljali iz krize. Predvsem pa so nas zaenkrat obvarovali pred grškim scenarijem.
Janšev odstop in menjava z drugim politikom SDS na čelu vlade nista verjetna (pač pa zaupnica oziroma razrešitev vlade v parlamentu), tehnična vlada prav tako ne. Le kakšen bi lahko bil najmanjši skupni imenovalec med SD, PS, DL, SLS in Desus?! Predčasne volitve po izglasovani nezaupnici sedanji vladi so tako najbolj verjeten scenarij. Slovenijo, ki ji je po sprejemu pokojninske reforme in po odločitvi ustavnega sodišča, uspelo za delček sekunde izginiti iz radarjev finančnih trgov, tako spet čakajo mučni meseci negotovosti, rastočega nezaupanja finančnih trgov in oteženih pogojev refinanciranja. Po predčasnih volitvah, na katerih utegne večino za oblikovanje vlade dobiti levica, pa Slovenijo čaka pravi pekel. Leva vlada bo seveda najprej zaustavila ali razvodenela vse reforme, vključno s sanacijo bank, nakar bo čez pol leta ugotovila, da brez njih ne more. Toda takrat bo že prepozno. Medtem bo proračun postal nelikviden, cena refinanciranja treh milijard evrov in še ene milijarde nove zadolžitve za financiranje tekočega proračunskega primanjkljaja pa prohibitivno visoka. Previsoka, da bi jo zmogli sami plačati.
S predčasnimi volitvami in z zmago leve politične opcije Slovenijo do konca letošnjega leta najverjetneje “čaka Grčija”, prošnja za finančno pomoč. Če je možno, bi raje videl, da “gre ta kelih mimo nas”, saj bo najbolj prizadel prav najšibkejše. Tiste, ki že danes s socialno pomočjo ne morejo sestaviti meseca. Hkrati pa se bo okrevanje gospodarstva zamaknilo še za dve ali tri leta. Ne vem, če si kdo izmed tistih, ki bodo ta teden triumfirali, predstavlja, kaj bo “pridobil” s to “zmago”. Grdo bo, zelo grdo.
Najmanj slaba rešitev v nastali situaciji bi bila, da sedanja vladna koalicija deluje naprej še eno leto, vendar z novim predsednikom vlade iz vrst SDS. V tem času bi vlada izvedla načrtovane reforme in stabilizirala gospodarstvo ter pripravila temelje za gospodarsko okrevanje v 2014. Toda ta scenarij je zelo malo verjeten, kajti Janši osebni prestiž najbrž pomeni več od usode države.
Vir: Finance
