Čeprav je dr. Andrej Bajuk v noči s ponedeljka na torek veliko prezgodaj umrl, v četrtek mogoče vseeno ne bomo zapisali, da je z njim odšel najpomembnejši slovenski politik. Mogoče njegovemu spominu ne bomo delali prehude krivice, če bomo rekli, da je bil precej dober finančni minister, a prejkone povprečen predsednik vlade in predsednik stranke. Vendar je danes bržkone prezgodaj za zakoličenje takšnih ocen. Raje se bom ustavil ob domnevi, da je Andrej Bajuk odšel iz drugačne dežele od tiste, v katero se je pred dobrim desetletjem vrnil.
V drugačni Sloveniji
Nemara ne gre za “novo” Slovenijo. Nemara se je pokojnemu premierju zdelo, da je predrugačenje potekalo prepočasi in je zaradi tega še pred smrtjo občutil grenkobo. Ne vem. Priznam pa, da se mi je ob njegovi smrti zdelo, kot bi bili današnje okolje in tisto iz leta 2000 dve popolnoma različni zgodbi.
Če danes celotni državni in politični vrh iz vrst nasprotne politične opcije kljub razlikam, ki so in vedno bodo, samoumevno izreka spoštovanje preminulemu predhodniku in sopotniku, je bila pred enajstimi leti slika drugačna. Bajuka je pričakala dežela, katere oblastna elita je bila prepričana, da je na večno vladanje Slovencem abonirana po naravnem pravu. Ker je bila temu ustrezno opita od moči, sodijo rafali, usmerjeni proti uglednemu finančniku iz tujine, med najbolj žalostna poglavja dolge Drnovškove ere. Če so sodelujoči pri tej farsi v minulih dneh šli vase, so si morali priznati, da so se tedaj vedli, kakor bi bili pijani in zadeti.
Na vrhuncu opitosti z oblastjo
Ampak takšna je pač bila Kučanova in Drnovškova Slovenija leta 2000, v kateri je bil za “tujce” in “drugačne” prostor le, če so brezpogojno sprejemali oblastni monopol in monopol nad resnico vladajočih. Zato je slovenska srenja kar tekmovala, kdo bo na “Slovenca z druge strani zgodovine”, kot ga je vsaj po svojem mnenju žaljivo poimenoval eden takratnih pisunov, zlil več gnojnice, pri čemer je vsakdo mislil, da opravlja bogoljubno delo.
Napihnjenost mogočnežev je bila tolikšna, da se ni le njim samim, temveč celo njihovim nasprotnikom zdela trdnost njihove moči granitna. Še posebej, ko so njihovo samozavest jeseni leta 2000 impresivno potrdili še volivci. Pa je šlo samo za napuh, ki se je v kratkem razpočil kot balon. Od takrat tudi v Sloveniji vemo, da v politiki ni večnosti.
Uspeh “Slovenca z druge strani zgodovine”
Kajpak je imela zgodba že takrat svojo drugo plat. Bajuk, tarča vsesplošnega posmeha, je za številne pomenil upanje. Čeprav so jim pripadniki samozvane miselne smetane vseskozi vcepljali manjvrednostni kompleks, je bilo “Slovencev z druge strani zgodovine”, ki so si pretekli totalitarizem zapomnili po čem bistveno drugem kot po ugodnih kreditih, veliko. Zato skoraj nobenega poosamosvojitvenega projekta ni spremljalo toliko evforije in toliko idealizma njegovih tvorcev kot ustanavljanje Nove Slovenije. Nikakor ni šlo za večinski volilni sistem, slednja je bila takrat nujno potrebna, saj bi sicer samostojna politična organiziranost slovenskih katoličanov v zameno za nekaj ministrskih stolčkov utonila v “žlahtnosti” mlakuže tedanjih vladajočih. V tistih dneh je Bajuk prerasel v simbol.
Njegova vlada se je sicer končala s polomijo. Zanjo ni bilo krivo samo docela sovražno okolje, krive so bile tudi napačne ocene premierja in njegovega obrambnega ministra, ki nista uspela zadovoljiti Slovenske ljudske stranke, formalno tedaj največje slovenske stranke, in njene kadrovske lakote.
Z leti je nato privlačnost Nove Slovenije popustila. Morda bi jo Bajuk lahko obdržal v parlamentu, toda kot mož iz velikega sveta ni hotel pristati na popolno prevlado populističnega domačijstva, ki je z drugačnim predznakom veliko let prej dirigiral besnemu zaganjanju vanj kot “tujca”.
Znabiti pa je stranka, ki jo je ob tolikšnem navdušenju priklical v življenje, preprosto opravila svoje poslanstvo. In je to največji Bajukov uspeh. Da je s svojo vztrajnostjo mnogim pomagal iz političnega geta, v katerem so bili še dolgo po osamosvojitvi, zaradi česar se jim ni treba več zatekati vanj. Ko ga bodo v nedeljo z vojaškimi častmi polagali v slovensko zemljo, bo vanjo legel v spremenjeni državi. Navsezadnje je eno prvih in najlepših sožalnih sporočil poslal prav možakar, ki se je v nekih davnih časih podpisoval pod do takratnega premierja najbolj žaljive karikature.
Foto: Nsi
