Ni levih ali desnih medijev. So le dobri ali slabi. Prvi bodo preživeli, drugi pa propadli.
Že dolgo se v evropskih državah ni toliko gledalcev, bralcev, poslušalcev ali spletnih uporabnikov pritoževalo nad selekcioniranjem novic, ki so si ga privoščile nekatere znane medijske hiše, da bi med ljudstvom zmanjšale napetosti zaradi migrantske krize, kot se je kasneje glasilo njihovo opravičilo, ko so jih socialna omrežja zalotila v kočljivih položajih. Dandanes se namreč ni več tako enostavno lagati, potvarjati dejstev ali manipulirati z dogodki, kot je bilo pred 20 ali 50 leti. Kajti ni dvoma, da se bo na svetovnem spletu našla množica dokazov, tj. fotografij, video posnetkov itd., ki bodo demantirali etablirane medije, če si bodo drznili koga vleči za nos. Letos so tako razkrinkali celo CNN, ki je objavil posnetek sestrelitve helikopterja v Ukrajini, kasneje pa so spletni detektivi izvohali, da gre za zlorabo in reciklažo starejšega posnetka iz Sirije, kjer uporniki lansirajo raketo, ki zadane in uniči helikopter…
Nauk je torej jasen: leta 2015 je vpliv socialnih omrežij na družbo že tako izrazit – pri mlajših populaciji še posebej –, da se zaradi tega spreminja tudi človeško dojemanj novic. Televizija postaja počasen, neažuren medij, ki ne more več tekmovati s spletnimi mediji, saj kot bi dejali nemško govoreči, ne nudi »News« (novice), temveč zgolj »Nachrichten« (poročila o preteklem dogodku). No, tiskani mediji so kajpak samo še bolj zaostali in zato jim prerokujejo počasen zaton, vsaj veliki večini. V medijskem muzeju naj ne bi pristale t.i. nišne revije z dobro vsebino in publikacije s specifično bralsko, predvsem pa oglaševalsko publiko. V realnosti to pomeni, da v Sloveniji sedem dnevnikov seveda ne bo preživelo. Morda bodo trije, med njimi zagotovo vsaj en tabloid. Te grozeče nevarnosti se njihovi lastniki verjetno še ne zavedajo, saj niso vsi klasični medijski lastniki, pač pa so to postali zaradi spleta okoliščin. Še manj občutka za realnost imajo nekateri novinarji in uredniki, ki se že leta obnašajo kot lastniki medijev, pri katerih so zaposleni ali vsaj honorarno delajo.
Kako si razlagati to anomalijo, ko novinarji nastopajo v vlogi nekakšnega nadzornega sveta, ki mora soglašati z vsako pomembnejšo lastniško odločitvijo, je vsekakor vprašanje, ki je na mestu. In odgovor ni prav nič zapleten; ta novinarska samozavest, ki prekaša celo tisto iz zlatih časov samoupravnega socializma, je rezultat velikih iluzij, v katerih živi preveč slovenskih novinark in novinarjev. Ko sem pred časom na nacionalki, če se ne motim v informativni oddaji Odmevi, gledal dolgoletno novinarko ženske revije Jana (ob njej pa je še vsa polna energije stala sveža predsednica Društva novinarjev Slovenije), poslušal njeno oziroma kar njuno interpretacijo medijske realnosti, se mi je novinarka Jane v nekem trenutku tako zasmilila, da mi je dejansko postalo hudo.
Kot da bi gledal figuri iz muzeja voščenih lutk oziroma lutki iz muzeja medijev… Popolna izguba občutka za prostor in čas, me je prešinilo. Ti dve vrli osebici še kar naprej o poslanstvu medijev, družbeni odgovornosti in podobnih idealističnih cvetkah, ki se sicer čisto lepo slišijo, so pa v praksi popolnoma neuresničljive. Živimo namreč v obdobju, ko je edini relevantni medij internet, poplava informacij na njem pa medijske hiše vsak dan znova postavlja pred preizkušnjo iznajdljivosti. Kdor se s tem profesionalno ukvarja, natanko ve, o čem pišem. Nič ni 100% gotovo, stvari se spreminjajo in bralci oziroma sledilci ne poznajo omembe vredne lojalnosti. Če si se jim zameril, bodo šli in zelo težko jih boš dobil nazaj.
In medtem ko se en del medijskega trga dnevno sooča z izzivi, ki jih prinaša globalni trg informacijske ponudbe in povpraševanja, se poslednji Mohikanci še kar trudijo s tiskom. Kljub temu da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje v trafiki kupil časopis ali revijo, pa spoštujem ljudi, ki verjamejo v prihodnost tiskanih medijev. Na žalost so jim razmere v Sloveniji še posebej nenaklonjene, kar je posledica širših družbenih anomalij in gospodarskega determinizma, ki ga nenehno generira prevelika koncentracija državnega lastništva – in prek tega lahko politika kadar koli elegantno izvaja pritisk na medije prek oglaševalskih pogodb. Boste grdo poročali o nas? Vam bomo odpovedali letno pogodbo. Brez težav. Tudi takšni pogovori niso nobena redkost.
Medijski trg v Sloveniji je namreč izrazito odvisen od oglaševalskega denarja, saj se od naročnin ne da živeti, poleg tega pa tradicionalna naročniška populacija izumira, njihovi vnuki pa bodo raje kot časopisni papir v rokah držali tablico (in za vsebine na tablici ali pametnem telefonu nihče ne bo pripravljen plačati, kar bo za medije, ki so uvedli plačljivo vsebino, zelo kmalu pomenilo konec igre). Ko se bo oglaševalski kolač začel temu primerno prilagajati – po nekaterih ocenah se bo to zgodilo čez pet let – in ko televizija ne bo več tako privilegirana pri oglaševalcih, takrat bodo spletni mediji naposled le dobili več denarja od marketinga in da investirali v razvoj, nove vsebine in sodelavce.
Evropski mediji so v času eskalacije migrantske krize morda še zadnjič poskusili napeti svoje mišice in nam dokazati, da če kaj obvladajo, potem je to strah pred nenadnimi spremembami. Posebno je bilo to nelagodje občutiti pri eni od slovenskih televizij, ki je v zadnjih dneh večkrat zelo nenavadno in pristransko poročala o migracijskem valu, slišal pa sem podobno zgodbo tudi za več tiskanih medijev. Kot da bi se na neki simbolni ravni ponovilo prelomno leto 1991, ko sta Dnevnik in Mladina agitirala proti osamosvojitvi. Toda tokrat so si gospodje ali tovariši zadali misijo nemogoče, saj so zaradi nepopolnega obveščanja javnosti prišli pod drobnogled kritičnih opazovalcev, ki so jim hitro dokazali, da poročajo z jasnim namenom zavajanja svojih gledalcev.
Več ko bo takšnih primerov, ki mečejo klavrno senco na slovenski žurnalizem, bolj bo sprejet internet kot informacijski vir in kot nešteto priložnosti, ki jih ponuja. Ker je po svoje tudi logično, saj je danes nemogoče zaustaviti tok informacij, ko enkrat stečejo viralno. Pridejo v našteto domov in povsod sporočajo isto: ne verjemite vladnim medijem, pa čeprav objavljajo dobre novice.
V dogovoru s Portalom plus objavljamo prispevek urednika portala, na katerem pa lahko preberete prispevek avtorja s Časnika.
