Strinjam se z opisom politične sredine, ki jo je pred dnevi v Časniku objavil dr. Žiga Turk. V simbolnem smislu to pomeni, da nekdo z eno roko pritegne tovariša z leve, z drugo pa onega z desne in oba popelje naprej v lepšo prihodnost. Seveda mora imeti sredinski moč, da oba tovariša na tej poti obvlada, da se mu ne upirata, da ne moreta hoditi po svoje in rušiti vizijo, ki jo ima sredinski v službi svojega naroda in države. Zato, če hočemo proglašeni sredinskosti Nove Slovenije verjeti, mora ta za svoj cilj najprej postati velika in močna stranka. Če se ne bo premaknila s svoje majhnosti s približno desetimi poslanci, se bodo ljudje taki nameri samo smejali.
Kot sem v svojih prispevkih že večkrat poudaril, potrebuje stranka za napredovanje v višji strankarski razred karizmatičnega voditelja, ki okoli sebe zbere najboljše sodelavce in skrbno izbrane zunanje svetovalce.
Drugič, spremeniti se mora metoda strankarskega političnega delovanja. Namesto ukvarjanja z drugimi strankami in se ob tem še pritoževati, kako ji ta ali ona nagaja in kako jo ponižuje, na se raje zazre vase in prične uresničevati vizijo velike sredinske stranke, ki bo sposobna prevzeti oblast in povezati še druge sorodne stranke v trdno in uspešno koalicijo. Ko bo NSi pokazala prve znake resnične rasti, se bodo vrnili mnogi nekdanji razočarani volivci SKD, prišli bodo pa še drugi, predvsem mlajši, ki v tej zatohli in dušljivi, skrajno zaostali, tu in tam celo primitivni politiki ne vidijo prihodnosti in se raje izselijo, ali kar je še hujše, se prepuščajo malodušju in zasvojenosti.
Uspeh lahko zagotavlja le mreža sposobnih terenskih aktivistov in karizma voditelja
Za uspešno rast nove sredinske stranke bo izjemno pomembno terensko delo, ki ga je treba prepustiti najboljšim ljudem, sposobnim in iskrenim govornikom, pridnim terenskim delavcem, ki dobro poznajo lokalno politiko in razpoloženje ljudi, in ki so pripravljeni opravljati garaško delo organizatorjev srečanj, lepljenja plakatov in drugih malenkosti. Posebno pomembno vlogo ima pri tem vodja stranke, ki bo lahko s svojo karizmo pritegnil množico ljudi z bližnje in daljne okolice, da bi ga videli in slišali. To je lastnost in sposobnost velikih voditeljev.
Poštena in verodostojna sredinska stranka se kljub svoji zavezi povezovanja, v določenem smislu tudi ideološki nevtralnosti, ne more prepustiti zanemarjanju in pozabi velike telesne in duhovne rane slovenskega naroda; to je komunistične revolucije, njene povojne tiranije, predvsem pa množičnih pobojev leta 1945 in 46. Če to pozabimo, bi pomenilo, da se še nismo otresli strahu pred strogim in pretečim pogledom tistih, ki vidijo pred seboj le eno možnost: ohraniti oblast za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Postati sredinska stranka torej ni lahka naloga. Potrebovali bomo veliko energije, veliko časa, predvsem pa vztrajnosti in poguma. Zato, takoj na delo in srečno!
