V Slovenji in Evropi je prostor za zmerno stranko klasičnih in krščanskih vrednot. To je pot zlasti za NSi: torej ne proč od krščanskih vrednot v brezbarvno sredino. To pa nikakor ne pomeni odpovedi zmernosti, umirjenosti, odprtosti za dialog – v tem smislu je sredinskost zaželena in potrebna. Če ljudske / krščansko demokratske stranke v Evropi ne bodo zmogle tega koraka, bodo postopoma odprle prostor bodisi za levičarski totalitarizem ali pa za pravo kulturno vojno, v kateri pa bosta zmagovalca psevdokrščanski ruski ali celo še bolj tuj kitajski avtoritarni model globalne nadvlade.
Francoski filozof in katoliški teolog Jean-Luc Marion v knjigi Kratka apologija za katoliški trenutek (A Brief Apology for a Catholic Moment, University of Chicago Press, 2021) – v nasprotju z občutkom, ki preveva katoličane na Zahodu in tudi pri nas – trdi, da še ni bilo bolj perspektivnega trenutka za katoličane, kot je sedanji; prav (francoski) katoličani naj bi bili najbolje usposobljeni in opremljeni za rešitev vprašanj francoske družbe in, po analogiji, Zahoda. Tudi Slovenije?
Marion najprej ugotavlja, da katoličani v Franciji že predstavljajo manjšino, a največjo (in isto bi lahko rekli tudi za stanje pri nas). V Franciji (in spet tudi pri nas) sicer to največjo manjšino poskušajo potisniti v zasebno sfero; toda prav ta poskus, tako Marion, potrjuje, da katolištvo dejansko zavzema tudi javno sfero (o čemer za Slovenijo sicer nisem prepričan).
Zahod ni v produktivni krizi, ampak v razkroju
Avtor dalje trdi, da Zahod danes ni v krizi, ampak v razkroju, dekadenci; če bi namreč res bil le v krizi, bi ga ta spodbudila, da se iz nje izkoplje, kar pa se ne zgodi. V razpadanju so sistemi družbe in države, “vsi prerogativi suverenosti”, družba ni več sposobna reforme. Drugače naj bi bilo – naj se sliši na prvi pogled še tako nenavadno – s Cerkvijo; ta naj bi namreč v skladu z geslom Ecclesia semper reformanda in z nalogo, da se stalno priliči Kristusu, bila po svoji naravi primorana, da se odziva na izzive, in je v tem smislu morda “edina institucija v francoski družbi, ki ni v krizi”.
Takšna trditev se nam seveda zdi nadvse nenavadna. A Marion pravi, da je tako le zaradi naše nostalgije, skrite predkoncilske želje po pokristjanjenju družbe, ki pa da je – vsaj v primeru Francije – v zgodovini vodila v nezdrave kompromise z oblastjo. Cerkev ni v krizi oz. je v stalni, a zdravi krizi, ki jo sili, da se znova in znova v različnih situacijah odloča za Kristusa, hkrati pa se stalno zaveda svoje lastne človeške šibkosti in nepopolnosti.
Narodna/državna skupnost je mogoča le v občestvu univerzalnega; v tem naj bi prav katoličani imeli največ izkušenj.
Pot moči torej ni prava pot za Cerkev. Pač pa se Marion zavzema za uveljavitev katoliške univerzalnosti. S tem izrazom misli na to, kar je človeštvu skupnega in kar presega razlike in razhajanja med posameznimi družbenimi skupinami; vse, kar presega to, kar ogroža enotnost nacije. Narodna/državna skupnost je, tako Marion, mogoča le na občestvu univerzalnega, in v tem naj bi prav katoličani imeli največ izkušenj.
Katoličani naj bi torej imeli potencial za preobrazbo družbe zato, ker je ideja skupnosti oz. občestva temeljna naši veri, medtem ko država s svojo zakonodajo te skupnosti, “bratstva” (iz gesla francoske države) ne more zagotoviti (zagotovi lahko le svobodo in enakost). Za bratstvo je namreč potreben presežni Oče, ki ga sekularna država ne premore. Samo občestvo lahko, tako Marion, preseže sedanjo krizo predstavniške demokracije, saj le občestvo preprečuje prenašanje ekonomskega načina razmišljanja v območje politike.
Krščanske osnove ločitve Cerkve in države
V knjižici se avtor poglobljeno ukvarja tudi z ločitvijo Cerkve od države, posebej na primeru francoskega koncepta laične države. Marion poudarja, da je dejanski naziv predmetnega zakona iz leta 1905 Zakon o ločitvi Cerkve in države, ter spominja, da ga je takrat Katoliška cerkev podprla. Kratko predstavi biblične podlage za to ločitev in opozori, da predstavlja Konstantinov prevzem krščanstva začetek težav, saj je svetni vladar želel s tem prevzeti tudi duhovno oblast, medtem ko so si kristjani v rimskem imperiju ločitev vere od države želeli zato, da bi jih ta odvezovala od darovanja poganskim bogovom. Ta ločitev namreč preprečuje, da bi vladarji svojo posvetno moč prikazovali na božanski način, kar so si želeli tudi ateistični totalitarni vladarji 20. stoletja. Zato Marion pravi, da tudi verska svoboda izhaja prav iz ločitve Cerkve od države.
Ločitve se je uveljavila – tako Marion – le v tradicionalno krščanskih, natančneje katoliških deželah, ne pozna pa je islam. Zato je za Mariona ključno vprašanje v Franciji danes, ali je islam sposoben logike te ločitve. Pri tem poudari, da lahko na to dajo odgovor le muslimani sami; muslimani sami morajo odgovoriti na vprašanja, na katera je krščanstvo že odgovorilo: poskrbeti za historično-filološko kritiko svetih besedil in njihovo interpretacijo, razčistiti vprašanja o naravi duhovne avtoritete in politične oblasti v pluralni družbi, vprašanja glede spolnih razlik ter odnosa do tujca in neverujočega.
Militantni zagovorniki laične države svojo ost po nepotrebnem uperjajo v katolištvo, ki je svojo nalogo glede ločitve Cerkve in države že opravilo, ni pa je še islam.
Marion ob tem ugotavlja, da militantni zagovorniki laične države svojo ost po nepotrebnem uperjajo v katolištvo, ki je svojo nalogo glede tega že opravilo. Ponekod gre agresivni sekularizem tako daleč, da želi iz laičnosti narediti nekakšno civilno religijo, “kot prvi monoteizem brez Boga”. Toda Marion meni, da bi bilo bolje, če bi država prepoznala religije kot svoje zaveznike v preobrazbi družbe in izhodu iz krize.
Politični konsenz povojne Evrope je bil koristen za razvoj človeku najprijaznejše družbe na svetu, hkrati pa je vodil k naraščajoči konvergenci socialnodemokratskih, liberalnih in krščanskodemokratskih strank do te mere, da je danes volivcu in političnim strankam v Evropi težko povedati, v čem se te stranke pravzaprav razlikujejo. Zato se volivci zatekajo k skrajnostim na levi in desni. V tem in njihovi nemoči, da bi rešile aktualne probleme zahodnih družb, vidim razkroj evropske politike, o kateri govori Marion.
Kaj nam to pove za slovensko politiko?
V Sloveniji je opisani trend teže razbrati, saj delitve med strankami ne potekajo po socio-ekonomskih ločnicah, ampak so odraz podaljškov delitev iz državljanske vojne. Pojav radikalne Levice je bolj rezultat odsotnosti vodilne stranke na levici ter leve dominacije v civilni družbi (zlasti v Ljubljani, kjer je skoncentrirana intelektualna in zlasti uradniška elita) kot pa preveč sredinskih odklonov na tem političnem polu.
NSi ne more postati sredinska v ideološkem smislu, ne da bi se pri tem odpovedala svoji krščanskosti, saj bi jo to stalo njenih jedrnih volivcev; pa tudi potenciala, ki ga ima v krščanski identiteti.
Na desni do pojava radikalne stranke ni prišlo, deloma zaradi zasuka SDS v desno od NSi deloma ker volilnega bazena za to pri nas skorajda ni. Hkrati pa NSi zanaša v sredino. S tem mislim na strankino občasno neposrečeno poudarjanje sredinskosti (ravnanja in izjav njene evropske poslanke sploh ne omenjam, ker gre pri tem za drug problem). Stranka je namreč sredinska po svojem ravnanju, ne po deklariranju za takšno, in to NSi – v smislu umirjenih stališč – zagotovo je. Ne more pa postati sredinska v ideološkem smislu, ne da bi se pri tem odpovedala svoji krščanskosti, saj bi jo to stalo njenih jedrnih volivcev in tudi potenciala, ki ga v krščanski identiteti (lahko) ima. Evropska država potrebuje sodobno krščanskodemokratsko stranko.
Pot za evropsko krščansko demokracijo
V celotni Evropski ljudski stranki bo zato zelo hitro potreben razmislek, kako naprej, da glasovi ne bi več odhajali h konzervativcem in nacionalistom. Ta naloga, kakor bi lahko razumeli Marionovo razmišljanje, pa vendarle ni tako brezupna, četudi bo vsaj nekaj časa (zagotovo bo tako v Sloveniji) to pomenilo, da bodo te stranke manjšinske, nišne, ne večinske, kot so bile v zahodni Evropi v drugi polovici prejšnjega stoletja. Veča se namreč število ljudi, ki prisegajo na vrednote klasičnega liberalizma in/ali krščanskega personalizma, če drugega ne zato, ker je svet teh vrednot bolj pregleden in bolj razumljiv, bolj univerzalen.
Mnogi se bojijo, da bo njih same ali njihove starše t. i. progresivni razvoj silil v evtanazijo, in želijo, da politika pač nekje postavi mejo. Prav tako bi želeli postaviti mejo pohodu teorije spola, četudi sprejemajo istospolno usmerjene in njihove zveze. Veča se tudi število ljudi, ki jih je strah, da bo skrajna politična korektnost vodila do omejevanja svobode izražanja in svobode (ugovora) vesti, kar se na Zahodu že dogaja. Želijo si stranko, ki bi to preprečila z zdravim razumom in hkrati z odprtostjo ter zaščitila versko svobodo, ki je prav tako na udaru.
Ne proč od krščanskih vrednot v brezbarvno sredino je pot za NSi
Pri nas se lahko po izkušnji proticovidnih protestov ter besednjaka Levice upravičeno bojimo tudi političnega nasilja in si torej želimo stranko, ki bi temu rekla ‘Ne’. Tudi migracije kličejo po uveljavitvi evropskih vrednot: torej potrebujemo stranke, ki bodo na civiliziran in human, tudi krščanski, pa vendar odločen način migracije pogojevale s poglobljeno integracijo, z resničnim ponotranjenjem vrednot in s pozitivno promocijo evropskega načina življenja, ki izhaja iz humanizma in krščanstva.
Naloga za evropske ljudske stranke, da preprečijo odhod glasov h konzervativcem in nacionalistom, nikakor ni brezupna, četudi bo, vsaj na kratek rok, to pomenilo, da bodo krščanskodemokratske stranke manjšinske, nišne.
Torej, v Slovenji in Evropi je prostor za zmerno stranko klasičnih in krščanskih vrednot. Prav ljudske in krščanskodemokratske stranke imajo tu velik potencial, kakor bi lahko razumeli Mariona. To je pot za Evropsko ljudsko stranko, zlasti za NSi: torej ne proč od krščanskih vrednot v brezbarvno sredino. To pa nikakor ne pomeni odpovedi zmernosti, umirjenosti, odprtosti za dialog – v tem smislu je sredinskost zaželena in potrebna. Če ljudske/krščanskodemokratske stranke v Evropi ne bodo zmogle tega koraka, bodo postopoma odprle prostor bodisi za levičarski totalitarizem ali pa za pravo kulturno vojno, v kateri pa bosta zmagovalca psevdokrščanski ruski ali celo še bolj tuj kitajski avtoritarni model globalne nadvlade.