Znani pregovor, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, še kako drži za koalicijsko pogodbo zdajšnje vladne garniture pod vodstvom Gibanja Svoboda, prepričljivega zmagovalca nedavnih volitev. Ja, še preden je do podpisa te pogodbe sploh prišlo, se je vsul plaz kritik in povsem mirno lahko zapišem, da bo Levica morala pojesti povsem ohlajeno čorbo, če ne bo celo lizala v ledene kocke zamrznjeno juhico. Pa vendar pustimo času čas, da se vladna garnitura sestavi in prične delati, saj bi moralo biti prav vsem Slovencem v interesu – ne glede na delitve levo in desno, rdeče in črno, jing in jang, plus in minus –, da je vlada uspešna, kar z drugimi besedami pomeni, da bomo dežela večinsko srečnih in zadovoljnih ljudi.
Tarča je bila samo dokaj uravnotežena, saj sogovorniki strokovno niso bili enakovredni
Pa se zdaj pomudimo pri Tarči nacionalne RTV, ki jo je 19. maja dokaj uravnoteženo vodila Erika Žnidaršič. Napisal sem besedo »dokaj«, saj bi bila povsem uravnotežena, če bi namesto Mihe Kordiša, Levica, in Matevža Frangeža, SD, torej dveh politikov, nastopila dva strokovnjaka iz ekonomsko-finančne sfere, podobno kot sta bila na drugi strani uspešen podjetnik Ivo Boscarol ter nekdanji finančni minister dr. Janez Šušteršič seveda ob dr. Danijelu Bešiču Loredanu, bodočem ministru za zdravje iz Gibanja Svoboda.
Torej, kar smo zato poslušali z ene in druge strani, z ene strani s podatki in dokazi, z druge besedna telovadba in opletanje z že slišanimi frazami. Zato pa je bil presenetljiv odgovor bodočega ministra za zdravje na vprašanje podjetnika Iva Boscarola, ko ga je vprašal, ali bodo neusmiljeno preganjali korupcijo in nepravilnosti tudi takrat, ko bo šlo za njihov kader, in je bil odgovor pritrdilen. To me navdaja s slutnjo, da bo s tem dregnil v osje gnezdo globoke države in bo, če bo vztrajal pri tem, kaj kmalu samo še bivši minister za zdravje.
Če bo minister Loredan hotel preganjati korupcijo, bo naletel na železobetonski bunker pravosodja
Večji ali pretežni del razprave v Tarči se je kajpak vrtel okoli novih davkov, s katerimi bi nadoknadili vrzel v prihodkih države, tu pa se niso vsi skupaj niti z eno besedo dotaknili temeljnega slovenskega problema, to je nedelujoče vladavine prava ali natančneje pravosodja, saj če bo minister dr. Loredan hotel preganjati korupcijo, bo naletel na železobetonski bunker pravosodja, s katerim so varovani interesi globoke države. Še več. Politika Kordiš in Frangež imata pred očmi milijarde evrov prihrankov slovenskega prebivalstva, veliko od tega v nepremičninah, delnicah, jahtah, vikendih … Nikomur od obeh – ki se predstavljata kot zagovornika izkoriščanega delavstva in tistih z majhnimi pokojninami, kar je zgolj slepilo – pa niti na misel ne pride, da niso problem davki, ampak zgolj papirnato pravosodje, ki ni hotelo rešiti niti enega samcatega primera gospodarskega kriminala iz časa »lastninskega preoblikovanja«, točneje divje privatizacije družbene, ter po preoblikovanju v delniške družbe, tudi lastnine delničarjev.
Pravna država je odpovedala predvsem na področju lastninjenja – Zdenka Cerar: Vsaka lumparija še ni kriminal
Na tem področju t. i. Levica in lažni socialdemokrati ne marajo niti slišati o reviziji te divje privatizacije, čeravno bi bilo mnogo manj zapleteno, kot je bila izvedba denacionalizacije, ki je bila – kljub veliki časovni oddaljenosti in izgubljenim podatkom opravljena skoraj stoodstotno. Ja, država, in če že hočete socialdemokrati in levica, ki se nam predstavljajo kot zagovorniki izkoriščanih, bi morali namesto novih obdavčitev najodločneje zagovarjati tezo, da se loči prigarano, privarčevano, z inovacijami pridobljeno itn. od tistega, kar je bilo nakradeno, prigoljufano: to je treba izpuliti tranzicijskim prevarantom.
In zato se še po dobrih treh desetletjih v Sloveniji ne ve, kaj je prav in kaj je narobe, kaj je pridobljeno z delom in kaj z lumparijo, saj je tudi večinskim medijem dovolj razlaga nekdanje generalne državne tožilke Zdenke Cerar, da vsaka svinjarija ni kriminal. In ker najdemo v koalicijski pogodbi tudi člen, ki govori, da ima zadnjo besedo vendarle očitni zmagovalec volitev, torej Robert Golob, potem bo juha, ki jo bosta jedli pridruženi SD in Levica, mlačna ali celo mrzla. Toda za biti v vladi, bodo voljni pospraviti postano in mrzlo čorbo. Slava vladanja je pogojena s številom žrtev in nekaj pokvarjenih želodcev ni hudo. Pomemben je Tanjin nasmeh, vse drugo gre v pozabo.
Robert Golob govori besede, ki jim ognjevito ploska Luka Mesec
Starejšim generacijam nemara v ušesih še odzvanjajo govori predsednika propadle Jugoslavije Tita, ko je ogovarjal ljudstvo z besedami o »radničkoj klasi«, zdaj pa bomo – po čudnem naključju – v času nekdanjega dneva mladosti dobili koalicijsko pogodbo Gibanja Svobode z Levico in SD. A bolj kot sama pogodba o triumviratu bodejo v ušesa besede bodočega predsednika vlade dr. Roberta Goloba, ko zagotavlja, da so z njegovim prihodom minili časi, ko so glavno besedo imeli delodajalci, ker zdaj prihaja čas za soupravljavce, za njihovo participacijo pri dobičku podjetij, za soudeležbo pri delničarstvu. Kako bodo soupravljavci prišli do dobička, sicer ni povedal, a najbrž bo, sicer on ne bi bil predsednik vlade. Z Gibanjem Svobode in vladnim triumviratom izgubljajo torej vlogo lastniki in delodajalci, zato lahko sam pri sebi ali tudi povsem na glas aplavdira Luka Mesec, ko v govorih dr. Roberta Goloba posluša svoje vizionarske besede, ki jih je česnal v predvolilnem času.
Za lažje delo bo Robert Golob politično depolitiziral nacionalno RTV
Bodoči predsednik vlade dr. Robert Golob nas torej skozi sprednja vrata parlamenta – misleč, da nas vodi k skandinavskim ter jedrnim državam Evrope – pelje naravnost tja, kjer smo že bili, še sploh, če bo nadaljeval v smeri novih obdavčitev lastnikov. Da bo imel pri tem lažje delo, bo na svojo stran pridobil nacionalno RTV, ki jo bo politično depolitiziral, kar pa bo lažje, kot si predstavljate, saj je tam še vse tako, kot je bilo v starih časih. Tito in jugo nostalgiki so že na trnih od veselega pričakovanja nastajajočega »golobizma«, nove verzije Mesečevega socializma, ki mu manjkajo le še par – nepar, torej dnevi, ko so en dan lahko vozili avtomobili s končno sodo, drugi dan pa tisti, ki se jim je registrska številka končala z liho števko, ter podobni štosi.
A nikar se ne veselite prezgodaj. Svoje prve besede namreč še ni izrekla Tanja Fajon, saj je do zdaj skrbela le za milo nasmejan izraz triumvirata. Na nadaljnji potek dogodkov nam ne bo treba čakati prav dolgo. Kdor čaka – je naše gore list.