V zadnjem času se zdi, da je Cerkev vse bolj „na tapeti“ mednarodne, sploh pa slovenske javnosti. Izgubljajo se stare vrednote, s tem pa tudi v marsičem uveljavljeno mesto Cerkve v družbi, prav tako je skopnela njena nedotakljivost. Na plan prihajajo takšne in drugačne neprijetne podrobnosti, vedno znova se oglašajo kritike na račun Cerkve, duhovnikov in vernikov, ne mine teden brez škandala ali proti Cerkvi naperjenega članka … V takšnem položaju se vsak vernik upravičeno vpraša, odkod tolikšno sovraštvo, nastrojenost, prezir.
Na moč udobno se je poigravati z referenco iz zgodnjih časov Cerkve in sebe delati za mučence, druge za idiotske pogane, svojo ustanovo pa za herojsko. A dejansko stanje je na nek način še hujše, ne gre za kakšno intenzivno nasprotovanje, ampak za ignoriranje – za večino populacije Cerkev, vera, obredje (vsaj v krščanskem obnebju) ne predstavlja več česa bistvenega, pač pa obrobnost, eksotiko, margino, obrobje preigravanja, ki ga ni treba vzeti preveč resno, je bolj za zraven, za okras. Zato je na nek način domišljavo govoriti, da je Cerkev v naši ali pa tuji družbi bistveno moteča. Ljudje so si ustvarili življenje in tudi na svoje religiozne potrebe odgovarjajo prav lepo brez nje in jih to nič ne vznemirja. Doživljajo jo kot preživelo, dinozavrsko tvorbo za manj inteligentne reveže, ki se niso sposobni sami soočiti z izzivom življenja. Zato jih pač najbolj od vsega, kar Cerkev počne, zmoti to, da se želi delati, kot da ima nekakšno ključno družbeno ali zgodovinsko vlogo. Kot da je več kot skupina zanesenjakov, ki ni sposobna naprednega razmišljanja.
Kot takšna tretjerazredna ustanova se je seveda nikomur ne „zdi škoda“ za grešnega kozla družbe. Kot za ostale marginalne skupine (klošarji, kriminalci, priseljenci, ženske) je tudi za Cerkev značilno, da pač pride prav, ko moram nekam stresti svoj bes, jezo in nemoč, pa je ne želim stresti na nekaj ali nekoga, ki mi kaj pomeni. Kar so za povprečnega slovenskega kristjana komunisti, to je za velik delež populacije pač Cerkev. Pa ne kot skupina kristjanov, pač pa organizacija z bolj ali manj pohlepnim curriculumom. Proti kristjanom v glavnem nihče nima nič, razen v navalu objestnega znašanja in lastne praznosti (spletni forumi), pač pa je vedno znova „kriva“ ustanova, ki jo marsikdo obtožuje pohlepnega manipuliranja z ljudmi. Torej predvsem škofje, duhovniki, papež, kardinali. Po svoje takšno družbeno klimo še ojača množičen pojav protiversko nastrojene literature tipa Njegova temna tvar ali Da Vincijeva šifra. Neveren človek težko razume, kako to, da nekateri ljudje pustijo veri, da korenito preoblikuje njihovo življenje. Zato je zanje vsak celibater potencialni spolni sprevrženec („Če bi bilo vse OK z njim, se pač nikoli ne bi odločil za to.“), vsak, ki živi v pokorščini, človek brez hrbtenice, vsak organ hierarhije avtomatično manipulator in absolutist, verska izkušnja hitro psihoterapevtski ali celo psihiatrični material, cerkveno premoženje pa seveda namenjeno le samo sebi, sad pohlepa. Dobro, jasno je, kdor premore nekaj širine (kako pogosto Cerkvi očitajo ozkost!), bo tudi, če ne drugače, iz dobrohotnosti sprejel različnost življenjskega sloga in idej vernega ter skušal z njim v dialogu sobivati. Ampak je že tako, da precej ljudi svoje življenje zastavi precej ozko: služba, družina, denar, izgled, užitek, in jim je zato nekdo, ki ne spada v ta „delokrog“ ne samo tuj, ampak tudi takoj sumljiv. In da se temu posveča kar cela ustanova: gotovo imajo ti ljudje nekaj za bregom! Če že ne celotna skupnost, ki jo marsikdo v svoji oholosti razume kot ovce, ki ne razmišljajo, ampak slepo sledijo nareku „iz Vatikana“, pa vsaj njeni voditelji, funkcionarji, „politiki“. Pri razumevanju cerkvene organizacije se dejansko največkrat zatakne, kar kaže na današnji odnos do oblasti in avtoritete nasploh: „položaj“ pomeni danes za marsikoga, žal, bolj priložnost za osebno okoriščanje in izživljanje svoje ambicije po oblasti kot pa odgovornost (ne samo pred ljudmi, tudi pred Bogom). Pa saj tudi Cerkev na tak pogled ni imuna in nikoli ni bila. Vedno znova se lahko spomnimo na pripoved iz Knige Sodnikov o trnovem grmu (Sod 9). Tudi Platon pravi, da je treba včasih tiste, ki so najbolj primerni za vladanje, k temu siliti. Drugi, ki za to sploh niso primerni, pa se na moč ženejo, da bi se dokopali do „stolčka“, saj jim pomeni čast, prostor manipulacije in okoriščanja. Ker Cerkev ni imuna na takšno početje, je toliko bolj vsak eksces s tega področja za neverne dokaz njihovega sumničenja v poštene namene (večine) cerkvenih dostojanstvenikov. In vsaka spolna afera je za nevernega, ki ne razume celibata in zaobljube čistosti, dokaz, da je celibat sprt z naravo in zdravo pametjo ter da se zanj odločajo samo ljudje s težavami v spolnosti ali odnosih. Vsak fanatičen ali spolitiziran eksces kristjanov v javnosti je za neverujoče dokaz, kako primitivni, ozki in agresivni so kristjani. Pri tem jim je v obilno pomoč tudi zgodovina, ki v marsičem kristjanom res ne prizanaša s svojo zbirko neumnosti, ki so jih počeli. A je že tako, da je zgodovina, kot jo pojmuje Evropa (oziroma Zahod) v marsičem pač zgodovina neumnosti: v naših zgodovinskih učbenikih prednjačijo vojne, pokoli, nasilni prevzemi oblasti, pohlep in samodržno obnašanje. O kulturi in religije nekega časa, o njegovi misli, pa izvemo pri zgodovini le malo. Preveč so v ospredju njeni ekscesi. Zato tudi o Cerkvi in njeni vlogi pač izvemo samo stvari znotraj tega dosega, ki niso najbolj rožnate in nimajo nobene zveze z njenim duhovnim poslanstvom. Iz zgodovine lahko sicer izvemo, da je Cerkev odigrala pomembno vlogo pri izobraževanju in kulturi nasploh, pri promociji naprednih oblik kmetovanja in znanosti in še kaj bi se našlo. A njeno ključno poslanstvo in razsežnost, bližino z Bogom in oznanjanje tega drugim, je izven fokusa zgodovine. Verjetno zelo podobno velja za druge humanistične vede, ki prav tako do Cerkve niso najbolj prizanesljive in odprte zanjo. Celo religiologija se pogosto zreducira na razlaganje presežnih pojavov z zemeljskimi stvarnostmi in razlogi. Jasno, ne moremo od vse populacije pričakovati, da bo verovala. In če ne veruje, le stežka razume, v čem je jedro verovanja (nekoliko cinično bi lahko rekli, da tudi marsikateremu „verniku“ to ni jasno).
Poleg tega, da je neverujočemu ali površno verujočemu Cerkev pač uganka, je zaradi svojega posebnega značaja, sama se namreč razglaša za srednico odrešenja, hvaležna tarča za „ponižane in razžaljene“. Ne samo da je hvaležen „grešni kozel“ zaradi svojih ekscesov, prav tako je „na tapeti“ tudi zaradi očitnega neskladja med tem, kar oznanja in kar ji uspeva živeti, uresničiti. Verujočemu je to nasprotje, ali recimo raje napetost, pač jasna in svoje celo življenje razumeva med „že in še ne“, kot uresničevanje, po-stvarjenje polnosti časov. Neverujočemu, zunanjemu opazovalci pa se zdi do konca protislovno., da verujoči ne živi tistega, v kar vabi druge. Še huje, da ga pogosto to njegovo verovanje niti ne osrečuje niti ne vodi k dobremu, včasih celo neposredno obratno. In ljudje smo pač nagnjeni k temu, da za svoje težave radi obtožimo drgega, če se nam le ponudi priložnost. Cerkev tu daje obilo. Svoje k temu prispeva tudi ideologija pasivne agresivnosti, ki je tako razširjena v krščanski kulturi. Mišljena je miselnost, ki na vsak način zagovarja pacifizem, podreditev, ponižnost, tiho prenašanje krivic in ki za svoj „leitmotiv“ jemlje (narobe razumljene) Jezusove besede, da „nastavimo še drugo lice“. Na splošno se kristjani pogosto ne odzovejo dovolj tvorno na krivice ali spore, ki se pojavljajo v njihovem okolju, nekako preveč so se navadili misli, da bo Bog to uredil namesto njih, kar je greh, ali da je življenje samo solzna dolina, na koncu katere pa nas čaka raj, kar je zabloda. Morda je ponižnost v tem, da se ne odzoveš na napade ali očitke z agresivnostjo; ni pa v tem, da na očitke sploh ne odgovoriš. Praktično gledano me tako vedno znova jezi, da slovenski krščanski laiki na različne obtožbe po medijih večinoma niso zmožni tvornega odziva: ali se agresivno militantno zapirajo vase (ter vse „ostale“ razglašajo za komuniste) ali pa s sklonjeno glavo vse požirajo kot čisto resnico v neki megleni zavesti o lastni tragični krivdi. Pravi odziv je seveda miren in dostojanstven, a odločen; ki lahko drugim pomaga, da presežejo svojo ozkost.
Zelo konkretno se to pokaže v načeloma kratki zgodovini naše (samostojne) države: na začetku so bile cerkve polne in zanimanje za vero je bilo izredno. Pač zato, ker je za precejšen del populacije Cerkev pomenila duhovno silo, ki se je zoperstavila komunizmu in centralizirani prisili iz Beograda. Pomenila je objekt narodne in kulturne identifikacije. Ko je (tudi z nekaterimi nespametnimi dejanji) zapravila to posebno mesto v družbi, ko so ljudje sami nehali potrebovati ideološko vez, ki jih je družila v boju proti zunanjemu sovražniku in so se spet zaprli v svoj „vrtiček“, je Cerkev kar naenkrat ostala brez „vernikov“. Ko je odpadla njena ideloško-nacionalna vloga, je Cerkev postala odveč in v napoto. Sploh ker s svojimi izjavami vedno znova vznemirja javnost. Znotraj občestva so mnogi podlegli skušnjavi in vse skupaj začeli razlagati kot restavracijo „rdečih“. Dejstvo pa je, da razmah verske pripadnosti v začetku devetdesetih pač ni bil kako izrazito verski, bi pa morda to lahko postal, če bi se Cerkev znala nanj primerno odzvati; recimo da bi manj energije posvetila obnovitvi v totalitarizmu ukinjenih materialnih in političnih struktur in se več posvetila ljudem in njihovi stiski. Množični naval v cerkve je marsikoga zavedel, da jepovsem pozabil, da si mora po polstoletnem zatiranju slovenska vernost najprej temeljito opomoči in se notranje prenoviti. Glede na to, da je manjkalo tudi notranje ideologije Cerkve, se je zgodilo nekaj za slovensko Cerkev dokaj katastrofalnega: prišlo je do „restavracije“, ideološkega povratka v zadnje „zlate čase“, ki jih je slovenska vernost imela, zadnjo koherentno versko kulturo, ki je svobodno dihala. Tako se je duhovnost, namesto da bi se na novo zgradila na ruševinah komunizma, zatekla v (že odmrlo) predvojno kulturo – kongresi, telovadna društva, šolstvo, verouk v šoli, politična moč, družbeni vpliv, množičnost … Vse, kar je bilo slovenskim kristjanom odvzeto, o čemer so pol stoletja lahko le sanjali, jim je bilo spet dosegljivo. In so planili. Pri tem pa spregledali, da je šel ta čas svet naprej in da danes verovati, biti Cerkev, pač ni več isto kot takrat, da je bil vmes vsaj 2. vatikanski koncil, ki je jasno vzpostavil avtonomijo zemeljskega. Glasniki te „zombijske duhovnosti“ so bili mnogi, marsikateri tudi v samih vrhovih naše Cerkve, spodbujala pa jih je tako rimska cerkvenoadministrativna sterilnost kot tudi zloraba s strani aktualne slovenske politike (t.i. pomladne stranke). Posebno ključno vlogo so pri tem odigrali slovenski politični emigranti, ki so se po padcu komunizma vrnili v domovino in bili praviloma razočarani: to pač ni bila nostalgična pravljica, ampak moderna Evropa. Pa še precej so bolehali za kompleksom večvrednosti, kot da smo tisti, ki smo ostali tukaj, nepopravljivo okuženi s semenom komunizma in nam lahko le plemeniti dotok „čistega semena“ iz tujine lahko še vrne integriteto. Podobno so Izraelci, ko so se vrnili iz Babilona, gledali na Samarijane. Samo, da smo bili v suženjstvu, preganjani tokrat tisti, ki smo ostali v domovini. Za to „restavrirano vernost“ je značilno predvsem izrazito ruralno, domačijsko gledanje na vernost (Vaška cerkvica na hribčku, po napornem delovnem dnevu na njivi se družina zbere ob bohkovem kotu k rožnemu vencu, nato si moški nažge čedro in ob petrolejki pripoveduje stare zgodbe otrokom, fantje gredo vasovat, mame pa vzemejo pletilke in štrikajo; ob nedeljah se družina v narodnih nošah odpravi navsezgodaj peš v cerkvico, nato se po maši zadržijo na trgu pred cerkvijo, kjer poje harmonika, nato pa gredo domov, kjer imajo kosilo z govejo župo, dunajci in praženim krompirjem …). Takšen pristop je tudi zelo ostro razklal občestvo: tisti, ki so še toliko ukoreninjeni v tej starodavni ideologiji, so ohranili vez z vero, ostale, ki vero doživljajo bolj sodobno, pa je ta tradicionalizem odbil, nekatere tudi do te mere, da so popolnoma prekinili versko prakso, čeprav se načeloma imajo za verne (večina prebivalstva Slovenije). Takšen položaj postavlja slovensko Cerkev pred nujno odločitev: odpovedati se restavraciji in tradicionalizmu, ter začeti (vsekakor v bolečinah in krhko) porajati svežo, sodobnosti ustrezno religiozno kulturo. Pri tem so nam lahko v marsičem zgled zahodnoevropske države, nad katerimi se sicer zelo radi zgražamo, pa vendar po zaslugi tradicionalističnih sanjarij s svetlobno hitrostjo drvimo njihovi usodi naproti in jih utegnemo v marsičem ravnokar „prehiteti“.
No, resnici na ljubo je treba reči, da je vsaj včasih Cerkev trn v peti tudi zato, ker se trudi delati dobro in s tem izprašuje vest. Ker je hudiču v napoto pri njegovih načrtih. A, žal, precej manj pogosto kot bi si želeli. In precej redkeje kot se nekateri na to sklicujejo.
Foto: Flickr
