Letošnje volitve so bile zagotovo zadnja priložnost, da je Nova Slovenija prestopila prag parlamenta in s tem zagotovila navzočnost krščansko-demokratske opcije v zakonodajnem telesu, v nacionalni politiki.
Nova Slovenija je ravnala prav, ko se je v okviru razprave o družinskem zakoniku zavzela za primat tradicionalne družine, kar je (morda bi bilo potrebnih nekaj popravkov) tudi dokaj dobro napisano v njenem Temeljem programu. A v letošnji razpravi o družinskem zakoniku se je stranka (ne edina, podobno se je zgodilo tudi z SDS) po nepotrebnem zapletla v razpravo o “naravnem” in “nenaravnem” ter bila lahek plen obtožbam o homofobični slovenski desni sredini. Konec koncev ne pozabimo, da tudi dokumenti Katoliške cerkve zahtevajo za homoseksualne osebe enako dostojanstvo. Stranka je izgubila dragoceno priložnost, da v javnosti poudari ta vidik, to vrednoto. Sedaj, po uspešnih volitvah, ima možnost, da gradi naprej na takšni promociji političnih vrednot, ki ji ne bo mogoče očitati nespoštovanja drugih in drugačnih.
Nihče – še toliko manj kristjani – naj tudi v politiki ne deluje zoper lastno vest. Stranke morajo imeti trdne vrednostne temelje, toda za uveljavitev vrednot v družbi je v prvi vrsti poklicana civilna družba (Cerkve, društva, kultura itd.). Politika ne more uzakoniti tistega, o čemer ne obstaja večinsko soglasje v družbi.
Kristjani moramo biti sol in kvas za okolje, v katerem živimo. A oznanjevanje je možno le s prepričevanjem. Sprejeti je potrebno dejstvo, da večina Slovencev in Slovenk (žal) ne sprejema (vseh) krščanskih vrednot, vsaj ne tako, kakor jih interpretira katoliška Cerkev. V celotni Evropi se politika in zakonodaja odmikata od krščanskih vrednot, sem in tja celo že od humanističnih.
Nova Slovenija ne bo širila svojega kroga volivcev zgolj z zanašanjem na nedeljnike. Tam zunaj je skupina volivcev, ki si – povedano zelo na kratko – želi:
– stranko kredibilnih, poštenih in hkrati samozavestnih, strokovnih in uspešnih oseb, brez povezav s sumljivi podjetniki (te ali one barve – tudi s spornimi “cerkvenimi” podjetniki ne) in vsemogočnimi političnimi lobiji;
– stranko tradicionalnih, družinskih vrednot, a hkrati stranko, ki ji je tuje fundamentalistično zaostrovanje; stranko, ki je sočutno konzervativna in ki zna pokazati tudi nekaj človeške širine in svetovljanstva;
– stranko krščanskih vrednot, ne (religiozno) gibanje – torej stranko kot instrument za politično, ne civilno-družbeno polje, ne nekakšen podaljšek katoliške Cerkve (seveda tudi ne v sporu z njo), ampak kvečjemu skupnost avtonomnih laikov;
– evropsko stranko desne sredine, brez populizma;
– stranko, ki zavrača bivši komunistični režim, a se tudi ne spušča ob vsaki najmanjši priložnosti v napadanje mrtvega komunizma, ampak želi delovati umirjeno in trezno;
– stranko, ki poudarja spravo, spomin ter potrebo po zgodovinski resnici, zahteva dostojanstvo vseh mrtvih, obsoja zločine nekdanjega režima, a zna biti zdravo kritična tudi do proti-komunistične strani med državljansko vojno in se s to stranjo ne identificira avtomatično in ne brez refleksije;
– stranko, za katero bo jasno, da se lahko njeni predstavniki kompetentno spoprimejo s težkimi strukturnimi gospodarskimi in finančnimi težavami, s katerimi se sooča Slovenija.
Prepričan sem, da je nekje tam zunaj dovolj ljudi, ki bi stranko s takšnim programom podprlo.
Koliko lahko pri tem pomagata Strgarjev zbor na Otočcu in Peterletov Fokus 2031?
Napor nekdanjega ljubljanskega župana ne more škoditi, lahko pomaga senzibilizaciji kristjanov, a težko seže čez okvire Cerkve. Peterletov fokus (ime ni najbolj posrečeno, saj je prva asociacija na Forum 21) je vnesel nekaj zmede, ker se je – vsaj pred volitvami – zdelo, da se Peterle zopet spogleduje s stranko, a na koncu sta tako Peterle kot Novakova našla dovolj modrosti in v volilni kampanji sodelovala. Oba, Strgar in Peterle bi naredila še bolje, če bi s svojima pobudama okrepila nekoliko zaspani Zbor za vrednote. (Individualistični Slovenci zelo radi načenjamo nove in nove pobude, ki potem rade utihnejo, težko pa pri življenju ohranjamo obstoječe.)
Lojze Peterle ima zaradi svoje zgodovinske vloge pri osamosvojitvi Slovenije in pri postavitvi stranke na krščansko-demokratski osnovi redko možnost, da NSI in politično dogajanje v Sloveniji spremlja s kritično distanco državnika. Ukvarjanje s “politično operativo”, še posebej, če se zdi, da je ta povezana s kritiko aktualnega vodstva NSI, vnaša le zmedo in nikomur ne koristi, tudi Lojzetu Peterletu ne. Utrjevanje lika evropskega državnika bi pripomoglo, da si v slovenski javnosti okrepi ugled in podobo, ki mu gre (in ki mu ga nekateri še vedno nočejo priznati). Od takšnega državniškega lika pa bo korist imela tudi NSI.
Po dvajsetih letih od nastanka slovenske krščanske demokracije pa potrebujemo tudi nov temeljni tekst o njeni politiki za prihodnje. Takšen tekst naj se pokloni Kreku, Šuštaršiču, Korošcu, Kremžarju in drugim, a naj najde nove rešitve za naš čas, v skladu s sodobno krščansko-demokratsko mislijo v Evropi.
Foto: Nsi
